Toda poslušanje Turandot, opere z eksotistično barvo pravljične Kitajske, v resnici nima kaj dosti skupnega z razumevanjem te dežele. Bolj je na mestu povsem obrnjena različica spraševanja o izvajalski pristnosti: za izvedbo je pač najpomembnejše, ali se ji uspe zliti s Puccinijem, predvsem pa, ali je sploh kos izjemni zahtevnosti dela.
V opremi gostujoče postavitve je bilo vsekakor marsikaj domišljeno s posebnim domoznanskim védenjem. Kostumi in scena so z rdeče-zlatim barvnim poudarkom (impozantna sklepna slika) in pretehtanim, torej nevsiljivim razkošjem godili očesu, uprizoritev pa se je zdela že videna, podobna številnim starejšim, ki so se posvečale predvidljivi obnovi spektakla. Opero, ki se sicer nagiba k obredni statiki, je režiser Wang Huquan predal kot »Stehtheater«, z osebami in zborom skrajno pičle odzivnosti (proti koncu je je največ premogla Liù), s pozami, gestami (ritmizirano gibanje ministrske trojice) ter delitvami odrskih planov in stopniščnih ravni, ki jih v okviru standardnega pregleda slik znamo že skoraj na pamet.
Glasbena izoblikovanost, ki jo je dosegel Yu Feng, bi si zaslužila gledališko polno nadgradnjo. Dirigent je »prestregel« opero z občutkom za dramaturški pretok, v njenih značilnih spojih med melodičnim zanosom, kolorističnimi tkivi in grobo ekspresivnimi vsadki. Ti elementi so se izrazno enakovredno prelivali v orkestrski igri, razpeti med mehkobo godal in himnično mogočnostjo trobil (cesarska tema); tudi zbor kitajske nacionalne ustanove je discipliniran in predan – zlasti viški z odprto dinamiko so zazveneli v velikem slogu opernozborske sonornosti, nekoliko manj pa je bilo oblosti zastrtih nians oziroma ponotranjenega piana. Glasovi protagonistov so si sorodni po ugrezno-votlinastih virih volumenske mase. Najbolj presežno prevaja tak naravni način v italijanski idiom tenorist Li Shuang, monumentalno gost, vendar tudi dovolj spevno občuten Kalaf; to je bil nastop, vreden mednarodne pozornosti. Pevki v vlogah, ki spadata v različni izrazni sopranski kategoriji, sta zveneli skoraj preveč podobno, obe s tresavičnimi trenutki. Yao Hong (njena predanost lirski širjavi oziroma utišanosti emocije ni optimalno nastavljena in izčiščeno intonirana) je topla umetnica, kar je dvignilo Liù nad kreacijo naslovne vloge. Wang Wei je pojavno prelepa Turandot brez visokodramske avtoritete in vokalno-konzonantne izdelanosti; glasovno moč je predala nekaterim izpostavljenim tonom, o ustrezno podprti daljši napetosti princesinih monumentalnih lokov pa skoraj ni bilo sledu. Mlajši basist Tian Hao je pel starega Timurja, žal ne brez sledov postaranosti organa. V vlogah ministrov smo slišali kakovosten trio.