Sredi osemdesetih se je zdelo, da vsi živijo od legend preteklosti, drugačnosti ali odstopanj je bilo bolj malo. Večinoma je šlo za prepakiranje enih in istih stvari. Mrtvi tek je predramil šele album Meat is Murder (1985), ki je kljub nasprotnemu prepričanju prebudil zavest, da morda vse še ni (bilo) povedano. Prav ta prazni prostor je primoral skupino The Smiths, da so razpihali prah, ki se je spustil nad njihovo mesto. Ustvariti so hoteli nekaj novega, drugačnega, s čimer bi se zapisali med pomnike umazanega starega mesta. Zavračali so korporativno identiteto ter vse kulturne izume množičnih medijev, prav tako pa tudi niso hoteli biti art, saj je imelo takšno tolmačenje slabšalni predznak in je ljudi – kakor je izpovedal David Byrne – prej odganjalo, kakor privabljalo. Takšna raba umetnosti in posledična, četudi povsem spontana naslonitev na množične medije je privedla do zagona novega ciklusa umetniških odkritij, za katera pa je bil potreben čas. Včasih se je refleks zgodil zelo hitro, včasih je bilo potrebno daljše obdobje. Če dobro pobrskate po spominu, boste zagotovo našli nekoga ali nekaj, kar se vam je zgodilo v podobni maniri, kot so se The Smiths zgodili nič hudega slutečim fantom iz telovadnice Salford Lads Club. Eden izmed njih, Leslie Holmes, je že na vratih povedal: »Dolga leta smo se spraševali, zakaj se ljudje vse pogosteje ustavljajo pred vhodom, zavzemajo določene poze in fotografirajo. Seveda smo vedeli, da so The Smiths tu posneli fotografijo, se podili s kolesi, a da bomo pred pročeljem srečevali toliko ljudi, nam ni padlo na pamet. In ko si že rečeš, v redu, fantje so bili popularni v Manchestru in okolici, potem pa kot od nikoder zaslišiš špansko, francosko in celo latvijsko govorico, se vprašaš, kaj vse je zmožna sprovocirati ena sama naključna fotografija.«

Glasbena telovadnica

Nedvomno, če imate v spominu vklesano katero izmed fotografij Smithsov, potem je govor o tej pred opečnato zgradbo v severozahodnem okrožju Greater Manchestra, Lancashire. In če je niste videli na notranjem ovitku albuma The Queen Is Dead (1986), ste jo zagotovo na stenah fanov, majicah ali ob esejih, ki so se ukvarjali z neizmerljivo dediščino benda. V črno-beli tehniki, seveda. Z njo so si The Smiths ustvarili imidž, svoj vizualni fokus, in v totalu nehote osvetlili tudi pročelje takrat dobrih osemdeset let stare telovadnice. Za lažjo ilustracijo, pri nas bi nekaj podobnega predstavljal Narodni dom v Ljubljani. Vendar prostori tudi že prej niso bili brez glasbene zgodovine. V njem je svoj prvi vadbeni prostor našla skupina The Hollies, pevec Alan Clark in kitarist Graham Nash sta bila namreč gojenca kluba. »Graham Nash ima še danes svoj telovadni karton pri nas, pravzaprav hranimo vse kartone naših nekdanjih gojencev,« pove starosta kluba Brian Ball, čigar dedek, stari oče, stric in za njim še sin že od leta 1915 prostovoljno skrbijo za delovanje kluba, ki se je v preteklosti kar nekajkrat znašel v težavah. Poleg prostovoljnih prispevkov obiskovalcev je večkrat na pomoč priskočil prav naš oktobrski gost Steven Patrick Morrissey. Vendar Nash in Smithsi niso edini, ki se redno vračajo na kraj zločina. »Poleg mladih skupin, ki jim omogočamo vadbo in koncertni prostor, se pogosto zgodi, da na vratih pozvonijo Shaun Ryder, Billy Bragg, Jarvis Cocker, Peter Hook ali nekdanji člani skupine Oasis. Enostavno pridejo na kavo in rečejo kakšno z nami. Drugih motivov kot biti del tega mita nimajo,« kar malce začudeno razlaga Brian. Salford Lads Club je dobesedno postal romarski kraj, ki se v Manchestru ali okolici lahko enači le še z nagrobnim pločnikom Iana Curtisa, a je zanj treba odpotovati v dobrih petindvajset kilometrov oddaljeni Macclesfield. »Najbolj fascinantno v tej naši skupni zgodbi pa je, da ko obiskovalce vprašamo, kaj si bodo v mestu še ogledali, rečejo, da nič! V Manchester so zavili zgolj in samo zato, da bi obiskali naš klub in se slikali pred njim. Zgodilo se je celo, da če je prišla družba treh, so pobrali naključnega mimoidočega s ceste, ga postavili v pozo in tako posneli čim bolj avtentično imitacijo fotografije. Tu v bližini stanuje mladenič, ki je daleč naokoli najbolj znan po tem, da pogosto vskoči kot nadomestek manjkajočega.« Prepričani smo lahko, da fantu pripade vloga Mika Joycea ali Andyja Rourka. Ni verjeti, da bi mu fani pustili (za)vzeti pozo Morrisseya ali Johnnyja Marra. Kako daleč v srce je segla dotična fotografija, pove neverjetno dejstvo, da je za potrebe predvolilne kampanje Salford Lads Club obiskal celo torijec David Cameron. Pred vhodom se je takrat zbrala gruča laburistov z misijo, da bodočemu premierju preprečijo poziranje, četudi je David predtem večkrat javno poudaril, da so mu The Smiths z nastopom v oddaji Top of the Pops (1983) spremenili življenje.

Ikonična fotografija antizvedništva

V čem je fotografija tako posebna, se zagotovo sprašujete. Edini odgovor je: v ničemer, kar je večkrat priznal tudi njen avtor Stephen Wright. Ali, če smo nekoliko bolj natančni: njen vzročni kult se je razvil iz poudarjenega antizvezdništva in »outsiderstva«, h čemur so The Smiths takrat odkrito težili. Ljudje se namreč zelo hitro navadimo na telo, duh in status »nadpovprečnega« človeka v zlati kletki šov biznisa. To je bil čas, ko se je glasba bolj gledala kot poslušala, in Morrissey je hotel k vsebini pristopiti na drugačen, vsakdanji način. Moč umetnosti je hotel povzdigniti nad moč medija. Občutek, da je fotografija, posneta na hladen in temačen zimski dan, plod naključja, je zato varljiv: prav te okoliščine so ji dale sproščen pridih in povzročile halo efekt.

»Priznam, bili so trenutki, ko nismo mogli dohajati vsega, kar je povezano s Smithsi. Da nekaj mora biti na tem, smo se zavedeli, ko so začele prihajati nenavadne ponudbe v zvezi s klubom in njegovim pročeljem. Pred kakšnim letom smo imeli na tem mestu poroko. In to ne kakšnega angleškega para, svatje so prišli celo iz Avstralije,« je povedal Leslie. Vendar ljubezen med člani kluba in člani benda ni bila takojšnja. Če pogledamo geslo na stopnišču To brighten young lives and make good citizens (Razvedrimo mlada življenja in vzgojimo dobre državljane), ne sovpada ravno z vpijočim antimonarhizmom na albumu The Queen is Dead (Kraljica je mrtva). V knjigi Into the Art of Morrissey lahko tako preberemo kopijo pisma klubskega odvetnika, ki svari, da bi lahko ljudje iz fotografije sklepali, da je takšno razmišljanje tudi stališče kluba. Kar nekaj časa je bilo potrebno, da so fantje spoznali dodano vrednost.

Leta 2003, ob 20-letnici prve male plošče Hand in Glove, je BBC6 v živo oddajal iz kluba, junija naslednje leto pa se je na pobudo mojega »vodiča« Leslija Holmesa nekdanja »kvihtalnica« prelevila v svetišče – The Smiths Room. Soba še vedno ohranja spomin na telovadno preteklost: ob straneh so spravljene uteži muzejske vrednosti, medtem ko so stene prelepljene s sporočili gorečih fanov z vsega sveta in – poleg podobic The Smiths ter nekaterih slavnih gostov – njihovimi fotografijami. »V vsej zgodbi najbolj preseneča to, da mnogi mislijo, da fantje živijo tukaj. Dobivamo številna pisma s preprostim naslovom: Morrissey ali Johnny Marr, Salford Lads Club, Manchester. Vsak poštni uslužbenec ve, kateremu poštarju mora prerazporediti pisma, da bi končala v našem nabiralniku,« pravi Leslie, medtem ko iz predala vleče danes prejeto pošto. »Obleganost se poveča zlasti okoli novega leta, ko moramo prostovoljci v klub prihajati tudi izven uradnih ur,« dodaja Brian Ball in spomni na še eno, a zelo pomembno prvino – vsi »zaposleni« v klubu delajo na prostovoljni osnovi in sprejemajo samo prispevke za stroške obratovanja ter vzdrževalna dela. Če prevedemo: za ogled ne boste plačali niti funta, bodo pa veseli vsakega prispevka v nabirko. Pred kratkim je Morrissey za obnovo zdelanega obzidja prispeval spodobnih 20.000 funtov. Morda tudi iz pokore, ker so s tam posneto fotografijo The Smiths nehote povzročili oskrumbo kulturne dediščine.

Nihče namreč ni mogel preprečiti razraščajočega se fanovskega vandalizma. Vsakdo je hotel imeti košček pop zgodovine, zato so izsekavali opeke ali zidove krasili s svojimi čustvenimi izlivi. Slabo so jo odnesli celo varnostni količki pred vhodom, ki so bili večkrat zamenjani. »Na pročelju in okoli vhoda smo morali marsikaj popraviti ali zamenjati, toda napis nad vhodom je še vedno isti, kot je bil leta 1985,« pravi Brian. »Z leti je vandalizma vedno manj, ker so fani že v zrelih letih in imajo bolj umirjen odnos do svojih idolov. Raje se večkrat vrnejo na mesto, kjer se je pisala zgodovina popularne glasbe. Nekateri tudi upajoč, da bodo na vratih srečali katerega izmed glasbenikov.« Fantje iz kluba vam bodo »med čakanjem« postregli s kavo in prigrizki, za priboljšek pa boste poslušali zgodbe, ki jih ne poznajo niti najbolj goreči ljubitelji benda. Teh ni v knjigah in so jih klubovci izvedeli iz druge roke – to sta bila biograf benda Johnny Rogan ter fotograf in zunanji krivec za histerijo Stephen Wright. Slednji je ob 25-letnici posnetka po spletu fane pozval, da mu pridejo pozirat zaradi rekonstrukcije fotografije. Je sploh treba razlagati, kaj se je tega dne dogajalo pred klubom? Horde fanov z majicami ali celo v podobnih oblačilih so se od vsepovsod valile proti križišču Coronation Street in St. Ignatus Walk. »Kadarkoli se odločimo za kakšno akcijo v zvezi s Smithsi, je prizor enak. Tudi če informacije ne objavimo javno in se širi zgolj od ust do ust, je zanimanje podobno. 'Znebimo' se zgolj fanov, ki niso iz Velike Britanije ali Irske, vsi ostali so tu. Mnoge že poznam, vsaj na videz,« pravi Leslie.

Dirty old town ...

Privlačnost zgradbe in zgodbe so kmalu prepoznale tudi druge panoge, predvsem televizija, ki je semkaj umestila kar nekaj svojih serij. Med njimi zelo uspešno dramo z elementi komedije Brez sramu (2004–2013) ter sodobni predelavi klasik Saga o Forsytih (2002) in Preživeli (2008). Nemogoče je sicer z gotovostjo trditi, da so producenti lokacijo izbrali izključno zaradi razvpitosti fenomena The Smiths, so si pa zagotovo s tem nekoliko dvignili gledanost, vsaj za nekaj časa. Opečnato filmičnost vozlišča tamkajšnjih ulic so v taistem obdobju, iz katerega izvira legendarna fotografija, v videospotu za There Is a Light That Never Goes Out in skladbo Stop Me If You Think You've Heard This One Before že uporabili … samo enkrat lahko ugibate, kdo. Imunost je s časom minila tudi upravitelje kluba in po prvotnem umikanju ter zapiranju vrat pred nadležnimi oboževalci so klub ob predhodni najavi odprli za javnost. Poskrbeli so tudi za priložnostni »merchandise« oziroma majice z logom kluba in člani skupine. V tem času so določili tudi stalno dežurstvo v klubu za fane: sobota med pol dvanajsto in pol drugo uro.

Ves »hrup« okoli Salford Lads Cluba je zanimiv z več zornih kotov. Najprej in predvsem, kako se stara tradicija znala prilagoditi novi: z leti jo je ne samo sprejela za svojo, ampak je ta postala celo njen sestavni del. Kako si drugače razložiti fenomen, da so se starejši gospodje znali prilagoditi času, se zavedeli moči in obsega popkulture ter oboje obrnili sebi in v naš prid. Glasbena dediščina ima namreč moč, da ljudi (z)vabi tudi na povsem neprivlačne kraje. Pevec Feargal Sharkey je nekoč dejal, da je obisk takih krajev za nekatere enako pomemben kot za koga drugega Stonehenge ali Buckinghamska palača. Dovolj je vedeti, da se največ prometnih nesreč v Londonu zgodi na prehodu Abbey Road. Nekatere zavarovalnice imajo celo aneks, ki jih odvezuje povračila stroškov, če vas avto zbije na tej zebri. Po drugi strani je fascinantno poslušati zgodbe o glasbenem Manchestru od ljudi, ki so povezali medgeneracijski most in v svojem nedrju postavili oltar skupini, ki se zgodi samo enkrat na generacijo. Salford Lads Club še vedno ohranja osnovno telovadno izročilo; celo razširil je svoja obzorja in v svoje prostore sprejel dekleta, tako da se danes uradno imenuje Salford Lads and Girls Club. Z zgodovinskega vidika velja za prvi predvojni, še danes delujoči klub. V vsej svoji zgodovini ni doživel veliko arhitekturnih sprememb; vprašanje, koliko bi jih, če se jim ne bi zgodili The Smiths. Ob telovadni dejavnosti je klub odprt tudi za številne družabne, kulturne in filmske projekte. In če je bila Morrisseyeva želja posneti čim bolj vsakdanjo fotografijo, s katero bi poslušalci dobili vpogled v univerzalni jezik umetnosti, je želja upravljalcev kluba, da bi ohranili pridobljeno novo drugačnost. Salford Lads Club je tako na zemljevidu Manchester Music Tours, legendarna fotografija pa je našla svoj prostor tudi v National Portrait Gallery.

Pred znamenitim pročeljem pa se skriva še ena zgodba. Tik preden sva se poslovila, mi je Leslie dejal, naj se obrnem in pogledam v nasprotno smer od napisa. Nič posebnega, starejša črpalka, nekaj podrtih dimnikov in tovarniških objektov. Skratka, neprivlačna, degradirana industrijska krajina. »Nekje tukaj je stal Ewan MacColl in čakal na svoje dekle, ko se mu je zapisal folk standard Dirty Old Town,« je povedal. In res, vse je bilo po dobrih šestdesetih letih še vedno tu: »I met my love by the gas works wall, dreamed a dream by the old canal, I kissed my girl by the factory wall, dirty old town, dirty old town…« Čista kulturna geografija! Sedaj je jasno, zakaj Black Rebel Motorcycle Club svoje manchestrske koncerte po pravilu začinijo s tem songom.