Država – učitelji – učenci: Učitelji : slavčki, 1 : 0

Tri ravni

Na prvi, zavedni ravni poučujemo svoj predmet, kar je glavni namen našega poklica. Prav tako je povsem zavedno komentiranje učenčevega napredka – verjetno se vsak bralec spomni vsaj ene učiteljeve pripombe, ki jo je slišal o sebi v času šolanja.

Na drugi, polzavedni ravni učitelji prenašamo svoje vrednote, prepričanja, stališča in podobno. S tem se učitelj pokaže kot osebnost, vključuje pa na primer točnost, strpnost, pravičnost, smisel za humor, sposobnost priznati svoje napake, zmožnost takojšnjega reševanja problemov, upoštevanje pravil ter pošten, spoštljiv odnos do učencev.

Najzanimivejša in najmanj jasna je tretja raven, na kateri učitelj učencem pošilja subtilna sporočila, ki segajo onkraj jezika samega in se jih tudi učitelj sam pogosto ne zaveda. Njihovo jedro oblikujejo individualni filtri, s katerimi si posameznik tolmači dražljaje, ki jih prejema iz okolja preko čutil. Poleg tega zahodnjaki običajno dopuščamo, da nam na nezavedno v veliki meri vpliva tudi zunanji svet. Zamislimo si na primer mlado učiteljico, ki dobi dobro plačano službo v tujini. V nekaj letih ji postane jasno, da se bo morala odločiti, ali naj za vedno ostane na tujem ali pa se vrne domov. Recimo, da se je vrnila in se v domovini zaposlila v šolstvu. Že samo z dejstvom, da je pustila dobro plačano mesto v tujini in z veseljem dela doma, učencem sporoča, da je pomembno biti zvest svojim koreninam. O tem mladi učiteljici ni treba govoriti, ker sporočilo izžareva preprosto s tem, da ostaja to, kar je. Ker je tretja raven sporočanja nezavedna, je zelo pomembno, kako se učitelj počuti v službi, ker svoje mnenje nehote sporoča naprej.

Večina razlogov za nezadovoljen kader v naših šolah se ne omejuje samo na Slovenijo, je pa hkrati tudi res, da naša država ni naredila kaj prida, da bi se razmere izboljšale. Čeprav so dohodki v izobraževanju bistven razlog za nezadovoljstvo, se ne bom mudila pri njih; problema ne zapletajo samo pičlo odmerjene učiteljske plače.

Slovenska kultura je usmerjena v negativno in kritika je že po tradiciji močno prisotna v našem okolju. To je eden od razlogov, da smo slovenski učitelji redko pohvaljeni za svoje delo, hkrati pa se od nas pričakuje, da bomo stalno hvalili in spodbujali učence. Nihče se ne vpraša, od kod naj po letih in letih dela učitelj zajema vse tiste pohvale, če sam čuti, da njegovo ali njeno delo ni cenjeno ali sploh opaženo. Prav tako se od nas pričakuje, da se bomo razvijali v vse možne smeri, ki so trenutno v modi: enkrat je to učenje učenja, drugič učeča se šola, iskanje potenciala pri učencih in tako dalje in tako naprej. Kadri, ki izvajajo izobraževanje, se učiteljem ne zdijo vedno najbolj kompetentni in delo z njimi je večkrat razumljeno kot zapravljanje časa. Vsiljen razvoj učitelja ne more uspeti, ker sta človekov razvoj in napredek nekaj izrazito osebnega in ju zatorej ni mogoče ukazovati z vrha, ali kot je pred nekaj leti zapisal britanski učitelj in avtor priročnikov za učitelje Julian Edge: »Lahko me poučujete in usposabljate, toda napredujem in razvijam se sam.« (Gaughan: 2011)

Neobčutljivo ocenjevanje našega dela

Poglejmo doprinos ur. Kar na lepem moramo učitelji upravičiti specifičen način svojega dela. Poučevanje se močno razlikuje od dela v pisarni, toda pisci slovenske zakonodaje nas poskušajo uvrstiti v nekakšne pisarniške kategorije. Po kakšni logiki začenjajo osnovnošolski in srednješolski učitelji novo šolsko leto z venčkom minus ur, ki jih morajo ob rednem delu nadomestiti do konca tekočega šolskega leta?

Namesto da bi naše delo vrednotili po kvaliteti, so začele šole opremljati učitelje z elektronskimi karticami, ki kažejo, kdaj učitelj pride v šolske prostore in kdaj jih zapusti, in to samo zato, ker je nekdo v neki pisarni svetlobna leta daleč od šolskega okolja prepričan, da učitelji ne opravljamo svojega dela, če nismo v šoli. Toda v resničnem življenju večina učiteljev doma popravlja teste in domače naloge, dela priprave in se domisli večine novosti. Učitelji delamo, ko beremo, gledamo televizijo ali brskamo po internetu, da lahko sodobneje in bolj polno poučujemo. Seveda tega dela ni mogoče meriti, je pa jasno, da sodi v naš poklic prav tako kot opravljene ure v razredu. Takšno dodatno delo je težko meriti, kategorizirati in šteti, kar pa še ne pomeni, da ga ne opravljamo ali da ni koristno.

Delo z ljudmi

Učitelji delamo z ljudmi: med šolskim letom praktično samo urejamo odnose (Delaney: 2014). Stalno se ukvarjamo z nepredvidljivimi mladimi ljudmi in naše priprave so lahko povsem nekoristne, ko se moramo odzvati na nepričakovano situacijo v razredu. Skratka, delamo v stresnem okolju, povsem drugačnem od sedenja za računalnikom, zato tudi ura v razredu ni in ne more biti enaka uri v pisarni.

A to ni vse. Ko smo študirali, smo se večinoma učili o idealnih razmerah v razredu, kjer so učenci disciplinirani, motivirani in se nekaj naučijo, toda zdaj je poučevanje predvsem ubadanje z neprimernim vedenjem in paleto posebnih potreb. Kdaj so se posebne učne potrebe prikradle v šolske razrede? Teorija je veličastna, a vprašanje je, ali deluje tudi v praksi. Zanimivo bi bilo vedeti, ali je bila kje opravljena raziskava, ki bi pokazala, kako na posebne učne potrebe gledajo bistri osnovnošolci ob zaključku šolanja, torej tisti najstniki, ki so bili devet let priča učnim težavam ene tretjine sošolcev. Koliko je verjetno, da so se razvili v posameznike, ki strpno gledajo na posebne učne potrebe?

Vsak, ki ima kanček občutka, ve, da dosežki v športu niso tako pomembni za državo in njene prebivalce kot dosežki v znanosti in izobraževanju, kljub temu pa so naše šole polne otrok s posebnimi učnimi potrebami, športne ekipe pa ne. Če je inkluzija tako zelo dobra, zakaj je potem ne uvajajo tudi v športu? Verjetno zato, ker se ne obnese, a to grenko dejstvo je vredno prezreti zaradi vsote, ki jo država prihrani, ko potisne otroke s posebnimi učnimi potrebami v običajne šole, namesto da bi jim nudila posebne programe in za to usposobljen kader. Sošolci otroke s posebnimi učnimi potrebami pogosto zavračajo ali pa se znašajo nad njimi (Robson White: 2015), starši sposobnih so prepričani, da otroci s posebnimi učnimi potrebami v razredu kratijo čas, ki bi ga učitelji lahko uspešneje porabili z njihovimi otroki, učitelji pa so nezadovoljni, ker niso usposobljeni za poučevanje cele mavrice posebnih učnih potreb in ker njihovi napori ne rodijo pričakovanih in hudo zasluženih sadov. Ko gre za posebne učne potrebe – s tem ne mislim učencev, ki slabo vidijo, slišijo ali se ne morejo gibati, ampak tiste, ki se težko učijo – se zdi, da nihče ni zadovoljen z inkluzijo, a o tem govoriti ni samo nespodobno, ampak je skoraj tabu.

Zanemarjanje dobrih učencev

Pravi učitelji radi delamo z ljudmi, a najbolj se enačimo z dobrimi učenci, torej s tistimi, za katere imamo najmanj časa. Medtem ko se ubadamo z njihovimi manj nadarjenimi ali bolj problematičnimi sošolci, se dobri učenci dolgočasijo. Svoje čase so slabši učenci odpadli po osnovni šoli, ko so se dobri vpisali na gimnazijo. Tako je lahko delo vsaj na enem delu srednješolske ravni steklo hitreje. Zdaj se več kot polovica generacije preseli iz osnovne šole v gimnazijo, tako da manj umni tudi tam upočasnjujejo učni proces, za bistre pa se dolgčas samo še nadaljuje. Tudi o tem vsi molčijo, kakor da je bistrost postala tako nezaželena, da se je v vljudnem pogovoru ne omenja.

Nivojski pouk je jasno pokazal, kako neprimerno je, če je učenec nadarjen. Takrat se je nekaj predmetov v zadnjih razredih osnovne šole poučevalo na treh stopnjah: prvi, drugi in tretji. V nasprotju z vso logiko so bili najboljši učenci v tretji skupini, ne v prvi, menda zato, da z uvrstitvijo v prvo skupino ne bi prizadeli slabših sošolcev. Ali je nadarjenost v tej državi res nekaj tako slabega, da jo je treba skrivati? Slovenija je očitno pozabila, da so dobri učenci intelektualci jutrišnjega dne, ki jih bo še kako potrebovala. Namesto da bi jim posvetila več časa, mila domovina napenja vse sile, da bi ji čim prej ušli študirat ali delat čez mejo.

Starši in kolegi

Naslednji biser v kroni tegob, ki tarejo učitelje, so starši in njihovo vmešavanje v učni proces. Učenje ni vedno nekaj nadvse prijetnega. Pridobivanje znanja lahko skoraj boli, zanj je potrebna disciplina, včasih tudi nekaj trpljenja. Poučevanje in učenje sta del procesa, ki zahteva sodelovanje in vzajemno spoštovanje, kar sodobni starši pogosto pozabljajo. Otroci, zlasti če so bili vzgojeni permisivno, ne prenesejo preprostega »ne«, in v nizki oceni vidijo še dodatno učiteljevo sporočilo, ki pravi: »Ne maram te«. Učitelji tega seveda ne sporočamo. Naša naloga je, da učence malo pritisnemo in jim s tem pomagamo seči dlje. Starši pogosto pozabljajo, da njihovi otroci niso naše stranke in da učitelji nismo na svetu zato, da bi ustregli vsaki učenčevi muhi, samo da bi bil zadovoljen.

Še en oblak na učiteljskem nebu so kolegi, ki niso dobri učitelji, a so nedotakljivi in poučujejo, kakor da kvaliteta pri pouku ni pomembna. V vsaki zbornici sedijo učitelji in učitelji, nekateri rojeni za svoj poklic, drugi v tej službi samo zato, ker je včasih nudila varnost do upokojitve. Eni so izredni strokovnjaki na svojem področju in odlični pedagogi, drugi spet ne marajo ljudi na splošno ali pa samo mladine ne, ali pa bolj malo vedo o svojem predmetu. Kako naj kolegi, starši in dijaki spoštujejo profesorico slovenščine v gimnaziji, ki na roditeljskem sestanku na primer izjavi: »Ne bo dobre ocene, če ne bodo vse te sklanjatve znal'.« Ali gospa lahko uspešno poučuje čare slovenske slovnice, če sama kljub diplomi iz slovenščine ne zna uporabljati rodilnika?

Še ena bolečina pesti slovenske učitelje in prav tako vpliva na splošno počutje v šoli: kolegi, ki prihajajo učit pijani. Tudi ti so v Alkoholiji na sončni strani Alp nedotakljivi. Več kot 80 odstotkov mojih študentov je v času njihovega izobraževanja poučeval vsaj en pijan učitelj, jaz sem skusila štiri. Poučevali so me fiziko v osnovni šoli, slovenščino v gimnaziji ter angleški glagol in angleško fonetiko na fakulteti. Kako si jih drznem omeniti in razgaliti ta trden slovenski tabu? Mislim, da bi moralo biti vprašanje nekoliko drugačno: kako so si oni drznili poučevati mene in mnoge pred mano in za menoj? Z manj tolerance do alkohola bi bilo tudi pijancev pred tablo in v šolskih telovadnicah manj, s sedanjim odnosom pa ta država samo uvaja vedno nove mlade generacije v prevladujoče alko-tolerantno okolje.

Učitelji nismo tako zelo brez moči

Ko gredo stavkat vozniki tovornjakov, ustavijo promet v vsej državi. Ko smo učitelji vedno bolj nezadovoljni, se to ne zgodi, kar pa ne pomeni, da smo brez moči. Zgarani, slabo plačani in vedno manj spoštovani smo skoraj pozabili, da gre pri poučevanju za dajanje znanja in z njim za dajanje delčka sebe. Učenci se bodo spominjali učitelja ne samo zaradi snovi, ampak zaradi njegove ali njene osebnosti in odnosa do učencev. A naš vpliv se tu ne konča. Zanimivo je, da učitelji svojega največjega aduta skoraj ne prepoznamo, kajti naše najmočnejše orožje se skriva v nezavednem. Ker smo zaradi narave dela vplivni, lahko izrazito vplivamo na generacije, ki jih poučujemo, in s tem na vso državo.

Če nismo zadovoljni s tem, kako država ravna z nami, če čutimo, da naše delo ni cenjeno in ustrezno ovrednoteno, bomo na nezavedni ravni sporočali mladim generacijam, da se ni vredno učiti, da ves napor nima smisla, ker ta država ne ceni in si verjetno tudi ne zasluži darila, ki ji ga s svojim delom dajejo predani učitelji in drugi intelektualci. Ne da bi se tega prav zavedali, nebesedno oddajamo sporočilo, da za res nadarjenega in motiviranega učenca v tej državi ni mesta. In medtem ko mnogim sposobnim mladim postaja najljubši kotiček v Sloveniji hala »Odhodi« na ljubljanskem letališču, ta država ni naredila prav veliko, da bi jih zadržala doma. Koliko mladih je prepričala osladna zgodba Gorenjskega slavčka o nadarjeni pevki Minki, ki si dovoli, da jo vaščani in izvoljenec Franjo prepričajo, naj raje ostane v vasi pod Triglavom, kot da bi odšla študirat glasbo v Pariz?

Medtem ko zaradi predlanske uprizoritve Foersterjeve opere verjetno nihče, ki razmišlja o selitvi v tujino, ni pospravil kovčkov, je domet učiteljev v tem primeru daljši, naše besede in misli pa sežejo precej globlje. Učence opremimo z znanjem, ki ga bodo potrebovali na svoji profesionalni poti, da bodo laže razprli krila in odleteli – če se bodo tako odločili. Pri tej odločitvi jih lahko zavestno ali nezavedno narahlo usmerimo domov ali preko meje prav učitelji.

Naj se ob koncu še vrnem k zgodbi o učiteljici, ki se je pred dvajsetimi leti vrnila v domovino poučevat angleščino. Nima srečnega konca. Po mojem ima človek v življenju samo dve vlogi: lahko je drugim vzor ali opomin. Ko sem se preselila nazaj v Slovenijo, sem bila svojim študentom vzor zadovoljne učiteljice, ki je bila na svoji profesionalni poti točno tam, kjer si je želela biti. Leta in leta sem se veselila vsake ure pouka. A nič več. Odnos te države do mene kot učiteljice mi je pobral skoraj vse navdušenje. Počasi sem se iz vzora spremenila v opomin, kar moji študenti razumejo na nezavedni ravni. Ko so me pred leti nekateri hodili spraševat, kakšna naj bo njihova profesionalna pot, sem jim svetovala, naj preživijo vsaj pol leta v angleško govoreči državi, a vsem je bilo jasno, da se bodo po tej izkušnji vrnili domov in se zaposlili v Sloveniji. Tudi zdaj me še kdo kdaj vpraša za nasvet, ko razmišlja o svoji profesionalni prihodnosti, in tudi zdaj svetujem, naj gre v tujino, a hkrati brez besed sporočam še nekaj: »Ne vrnite se, kot sem se jaz, ker vam bo žal.«

Vsebina sporočil, ki jih predajamo na tretji ravni, ni odvisna samo od nas. Učitelji smo, kar smo, in če sporočilo ni dobrodošlo, je to zato, ker Slovenija z nami ne ravna tako, kot bi lahko. Omogočiti bi nam morala dobre pogoje za delo in profesionalni razvoj, kajti učitelji smo bistveni del sistema, ki lahko dobro deluje le, če si vsi deli prizadevajo k istemu cilju. Če si ta država želi, da bi sedanji mladi in bodoči intelektualci ostali doma, če si Slovenija želi uspeti kot država, bi morda lahko začela s tem, da spremeni svoj mačehovski odnos do učiteljev.

Citirano na blogu Anthonyja Gaughana v njegovih zapiskih s simpozija Dogme: Doing More With Less Symposium, konferenca IATEFL 2011 v Brightonu, Velika Britanija. http://teachertrainingunplugged.com/talks-interviews/iatefl-2011-talk/ (dostop 31. avgust 2015)

Robson White, D. 2015. Addressing learning difficulties (LD) in EFL/ESL. IATEFL Voices, januar-februar 2015, št. 242.

Delaney, M. 2014. Gradivo s seminarja o učiteljevem dobrem počutju. Dogodek društva IATEFL Slovenia (4. december 2014).