Jachym Topol: Za nagrado vilenica bi si želel, da bi bil boljši

Zelo sem zadovoljen, da sem prejel nagrado, a tudi malo zmeden, veste. Ne vem, kaj bi rekel. Nisem je pričakoval. A nagrada je prišla ob pravem času, ker me je bilo strah, da ne znam končati knjige, ki jo pravkar pišem. Tri mesece sem pisal na podeželju, zdaj pa sem moral to mirno okolje zapustiti, da pridem po nagrado. A nadejam se, da mi bo s to nagrado, to finančno injekcijo in zaupanjem, ki ga je žirija položila vame, delo uspelo opraviti. Trenutno kaže zelo dobro.

Priznam, včasih me je kar malo sram.

Ker bi si za to nagrado želel, da bi bil boljši. Rad bi pisal boljše knjige. Res je slavna, ta nagrada. Zelo dobri pisatelji so jo dobili. Recimo moj dobri prijatelj, poljski pisatelj Andrzej Stasiuk. Moja prva reakcija je bila blaga panika. A potem sem si rekel – ne, ne bom se sekiral, to je odgovornost ljudi, ki so mi jo podelili. Jaz sem samo napisal knjige. In potem me sprašujejo stvari, kot me sedaj sprašujete vi, in jaz ne vem, kaj bi rekel. Jaz sem samo napisal knjige.

Zato vedno gledam na takšna povabila kot na odgovornost podeljevalca. Če si sposoben vsak dan več ur sedeti pri miru in pisati, to še ne pomeni, da si znanstvenik ali politik, da bi se lahko pogovarjal o tem svojem delu. Zadnjih nekaj let sploh nisem veliko potoval kot povabljenec na literarne dogodke, sem samo pisal. In zato sem vilenice še toliko bolj vesel. A svojih knjig ne znam zares pojasniti, vse je tam, vsak se lahko sam prepriča, o čem govorijo.

Seveda obstaja. Jaz sem Srednjeevropejec. Srednjo Evropo so ustvarili pomembni in vplivni pisatelji, kot so Milan Kundera, Václav Havel, Czesław Miłosz in György Konrád. To je bilo v času velikega sovjetskega imperija. In ti ljudje, ti disidenti so moji duhovni očetje. Srednjo Evropo so izumili kot opozicijo, kot nekaj drugačnega od sovjetskega sveta, želeli so mu pokazati, da nismo Vzhodna Evropa. Vzhodna Evropa za večino preostalega sveta še vedno pomeni vse, kar je bilo nekdaj pod Sovjetsko zvezo.

Imamo različne tradicije in ne strinjamo se s komunizmom. Gre tudi za projekt intelektualcev Srednje Evrope, ki so namesto o Leninu raje govorili o Kafki. Še danes Vzhodna Evropa pomeni nekaj precej čudnega, še posebej zdaj, ko je v Rusiji oziroma Ukrajini spet vojna. Pred petimi leti sem govoril o tem, kot da je ruska agresija del preteklosti, a danes so moje besede spet aktualne. Vse se odvija zelo hitro. Moj prijatelj, ukrajinski pisatelj Jurij Andruhovyč pravi, da brez Rusije ni Vzhodne Evrope. A Vzhodna Evropa sploh ne obstaja, ker si nihče ne želi biti Vzhodnoevropejec. Če ste v Pragi in iščete Vzhodnoevropejce, vam bodo rekli: ne, ne tu, na Slovaško morate. Na Slovaškem bodo enako razložili, da imajo dolgo tradicijo demokracije in močno kulturo – pojdite na Poljsko. Na Poljskem enako: ne, mi imamo dolgo pisateljsko tradicijo, pojdite v Ukrajino. Ampak tudi tam so prepričani v svojo dolgo tradicijo izobraženstva in vam predlagajo, da greste po Vzhod v Rusijo. V Rusiji pa tudi ne prevzemajo identitete Vzhodnoevropejcev in tako se začarani krog iskanja Vzhodne Evrope sklene. Ko sem bil še majhen, sem bral zgodbe o potovanjih v Južno Ameriko, med Indijance. Iskali so kanibale. V vsakem plemenu so jih napotili na sosednje pleme. Nikoli končana zgodba. Nihče noče biti kanibal.

Ja. Zaradi skupne zgodovine in tradicije demokracije. Pustimo ob strani geografijo. Drugačna je predvsem duhovna tradicija. Tudi pri vas ni za Vzhod značilne brutalnosti. Ste bili kdaj na podzemni železnici v Kijevu ali Moskvi? Je čisto funkcionalna, a to je, kot da si v vojni, ljudje se prerivajo, so preprosto agresivni.

Seveda je nostalgija tudi pri nas, ker je bilo pivo poceni in življenje ni bilo tako težavno. A mogoče je strah pred Rusijo spet tako močan, da se ta nostalgija zgublja. Nostalgija je lahko bila močna le, dokler se ni ponovno pojavil strah pred temi ruskimi tanki. Spomnim se jih zelo dobro iz otroštva, leta 1968. Mislim tudi, da pravi komunisti na Češkem ne obstajajo. Bizarne stalinistične posameznike najdemo povsod, a zelo množičnega komunističnega gibanja ni.

Nekateri ljudje so nostalgični po ideji varnega pribežališča. Ideji, da lahko gredo vedno v Nemčijo, Francijo ali Veliko Britanijo in tam končajo v paradižu. Danes nič več. Danes ni več kraja, kamor bi se dalo pobegniti. Življenje je vedno boljše, če živiš z idejo, da je življenje nekje drugje lahko še boljše. Danes v to nihče več ne verjame. Življenje ni nikjer boljše.

V komunizmu oziroma socializmu sem živel do svojega 25. leta. In to v deželi, ki je bila obkoljena z železno zaveso. V vaši državi ni bilo čisto tako. Lahko ste potovali. Mi nismo mogli. Mi smo verjeli, da bo po padcu železne zavese nastopil paradiž.

Na Češkem je trenutno histerija predvsem glede migrantov. Sicer pa mislim, da smo kolektivno nesrečni, ker imamo predsednika Miloša Zemana, ki se ga mnogi sramujemo. Trenutno je edini predsednik kake zahodne države, ki je z uradnim obiskom na paradi počastil Kitajsko, prijateljuje pa s Putinom. Po Václavu Havlu nismo imeli več nobenega dobrega predsednika, sami čudni ljudje so se znašli na tem položaju.

Mislim, da imamo mnogi Čehi nostalgijo po devetdesetih.

Ker je bil to čas po padcu železne zavese, vse je bilo novo, polno barv, obilica možnosti in še vedno si lahko pobegnil v kak boljši konec sveta. Sedaj v to nihče več ne verjame.

Ne, ne bi hotel, da se tisti časi ponovijo. Delam v knjižnici Václava Havla kot programski vodja. Ko sem pred nekaj leti začel, smo pogosto organizirali pogovore o poljski Solidarnosti, češki Charti 77 in disidentskih skupinah različnih držav. V času pred smrtjo Václava Havla leta 2011 se mi je zdelo, kot da govorim o dogodkih iz časa Julija Cezarja. A zaradi ruske agresije nad Ukrajino je spet vse popolnoma drugače. Zdaj imamo spet mnogo mladih ljudi, ki obiskujejo te dogodke in jih te teme zanimajo. Gostimo ruske in ukrajinske disidente. Kar bi morale biti le zgodovinske teze in lekcije, je spet postalo aktualno. Kar malce strašljivo je. Kot da potujemo nazaj v času.

Absolutno. Šokirala me je ta mentaliteta agresivnosti. Ubijajo Ukrajince, a kdo ve, kaj bo čez deset let. Ruski tanki so moja otroška izkušnja, tako da ne mislim, da gre za obsesijo. Še en dan pred rusko invazijo na Češkoslovaško ni nihče verjel, da je kaj takega mogoče, naslednji dan so bili na naših ulicah tanki.

Ne vem, nisem politik. Mislim, da imam enako mnenje kot vi. Veliko je brutalnosti tam zunaj. Na letalu sem bral posebno izdajo Newsweeka o Siriji in lahko vam povem vse o njej. Verjamem pa, da bova imela enako mnenje. To je moj odgovor.

Ta, katere 120 strani imam napisanih, preostanek pa bom lahko napisal šele, ko se vrnem. V maniri črnega humorja bo pripovedovala o življenju na češkem podeželju. O vseh stvareh, o katerih sva se ravnokar pogovarjala. Le vrniti se moram, in še prej preživeti teh pet dni Vilenice (pogovor je potekal v torek, op.p.). Mislite, da mi bo uspelo?

Seveda. A hkrati moram z njim zaslužiti. Imam hči, družino. Knjige pišem le ob jutrih in zvečer, najraje pa v izolaciji kje v tujini ali na podeželju, kadar si lahko utrgam čas.

Na neki točki so me povsem obsedli duhovi in demoni Vzhodne Evrope. Mislim, da je to razlog, da je knjiga prevedena v okoli 25 jezikov. Napisana je o preteklosti, a mnogi menijo, da je aktualna. Ko sem pisal knjigo, sem mislil, da pišem rekviem za Vzhodno Evropo. Tako naiven sem bil, da sem mislil, da je te norosti konec. Te grozne brutalnosti, taborišč smrti. Upal sem na bratstvo civiliziranih narodov, a sem se motil. Sicer pa sem navdih za to dobil, ko sem delal reportažo o Terezinu, in pripoved deloma temelji na marsičem, kar sem videl na lastne oči.

Marsikaj. Hladno deželo navdihuje načrt nemških nacistov, poimenovan Plan Vzhod. Potem ko bi pobili vse Jude in Rome, bi iztrebili še vse Slovane. Del tega genocida se je že začel izvajati v Belorusiji. To je politični problem vse do danes, namreč, inženirji tega načrta so bili nemški oficirji, izvajalci pa Slovani – Poljaki, Slovaki, Rusi. V Belorusiji in Rusiji to poglavje do danes podlega cenzuri, o njem se ne sme govoriti. Mislim, da je to razlog, zakaj je bila knjiga prevedena v toliko jezikov. Ne pa tudi v ruskega.

Po eni strani v obrtniškem smislu. Ne potrebujem več toliko besed. Z novinarstvom sem se naučil reducirati, rezati, krajšati, povedati le najbolj bistveno. In dejansko z leti postajam vedno bolj tak – ne želim več razmetavati z besedami. Tudi Hladna dežela je bila na neki točki dvakrat debelejša, a sem jo krajšal in krajšal, dokler ni ostalo le zares pomembno. Biti novinar je bilo zame zelo pomembno, začel sem pisati v devetdesetih. Pisal sem reportaže. Še preden sem lahko pisal, sem potoval kot nor. Duhovna zgodovina me je zelo zanimala, sploh Srednje in Vzhodne Evrope. Preprosto sem želel vedeti, kdo sem, kaj sem, kdo so moji predniki. Hotel sem spoznati demone, ki obvladujejo ljudi v tem delu sveta. Hladna dežela je spodbudila toliko debat, ker te zgodbe ni konec in duhovi vztrajajo naprej. Samo poglejmo norost in to kolektivno haluciniranje ob Putinovi politični propagandi.

Nočem biti profesionalni disident ali profesionalni aktivist.

Vsekakor. Tudi moji prijatelji so bili večinoma otroci disidentov. Bili smo nekakšno pleme, skupina takšnih družin. V underground si se na Češkem rodil. Še zdaleč pa nisem edini, veliko nas je bilo.

Zelo dobri. Češka in Slovaška sta se sporazumno ločili, ker so si nekateri Slovaki tega želeli, lastna država so bile njihove sanje. Mislim tudi, da so češki politiki tedaj to zelo dobro razumeli, zato je bila ločitev tako neproblematična. Še vedno je ogromno vezi, veliko etnično mešanih zakonov, nasploh bratski odnos med državljani. Zame in mnoge prijatelje je bilo to emocionalno gledano seveda šok, a v resnici je tako v redu. To je historično pogojeno, tudi če gremo petsto let v zgodovino, ne najdemo med Čehi in Slovaki niti enega spora. Zato je razhod minil mirno in v senci krvavih vojn na Balkanu.

Mislim, da predvsem še vedno razumemo jezik drug drugega, kar nam tudi omogoča, da lahko spremljamo kulturno življenje drug drugega. A z generacijami se to razumevanje izgublja. Za mojo mlajšo hči, ki je stara trinajst let, je to povsem drug jezik, za starejšo, ki je stara osemnajst, očitno prav tako. Ko sva potovala v Slovenijo, sva na letalu pregledovala slovaške tiskovine, ob katerih je ugotavljala, da pisane slovaščine ne razume, govorjeno pa še nekako. Slovaškega jezika sploh ne prepozna. Nekateri Slovaki jamrajo, da njih bolj zanima češka kultura kot Čehe slovaška, kar je vsekakor upravičen očitek.

Knjiga je danes nekaj posebnega. Če jo boš bral, si sam v tem. In nasploh osamljen. Ni kot poslušanje glasbe ali gledanje filma, kar lahko delaš v družbi, ni facebooka, nisi povezan s svetom, ničesar ne deliš. Sam si.

S staranjem vsekakor vedno bolj. Pisatelji, kot so Hašek, Hrabal in Kafka, so vsi močan literarni vpliv, ki se mu češki pisatelj ne more izogniti.

Ogromno je izdanih knjig in veliko več tekmovalnosti med avtorji kot nekoč. Literatura pa ostaja za tiste, ki jo imajo radi. Postaja pa hkrati vedno bolj snobovska zadeva, kar mi je pravzaprav všeč. Sto petdeset strani branja je za mnoge danes že preveč, to se gotovo lahko strinjamo, ker večina enostavno več ne zmore koncentracije. In tako je prizor bralca tiskane knjige med uporabniki pametnih telefonov in računalnikov danes nekaj vse bolj eksotičnega, celo čudaškega. Rad sem del tega.

Nič ne rečem, sam sem imel tudi kot pisatelj zaradi tega težave. Imam telefon, imam internet. Težko se je skoncentrirati na delo. Prvo knjigo, Sestra, sem napisal pred dvajsetimi leti na nemškem podeželju. Nisem imel nobenega telefona in nobenega interneta. Ko sem hotel telefonirati, sem moral najprej hoditi pet kilometrov, in še drago je bilo. Tako da sem klical le enkrat na teden. In to je bilo normalno. In v redu je bilo. Sedaj se mi je zgodilo to, kar se je vsem – en teden sem bil na podeželju, da bi pisal knjigo, in prav potruditi sem se moral, da sem bil brez elektronske pošte in telefona, ker ni bilo signala. Prvi dan sem bil živčen, potem pa sem pozabil in bilo je čudovito. Seveda sem imel potem goro težav, ko sem moral vrniti vse tiste klice, a konec koncev so vsi počakali. In seveda je to banalnost, a to je problem pisateljev danes: kako ostati osredotočen.

Ko ste me spraševali o mlajših pisateljih – sam imam kar nekaj izkušenj z vodenjem literarnih delavnic za mlajše pisatelje v naši knjižnici. Napisati morajo esej. Jaz in moji kolegi mentorji ugotavljamo, da je na začetku esej še lahko zelo dober, potem pa se vmes vedno spridi. In kaj je to drugega kot pomanjkanje koncentracije za dolgotrajno delo? Nekaj se začne dogajati med delom in ne zadržijo pozornosti.

Do 23. leta sem bil del undergrounda, sedaj jih imam 53. Odgovor je torej lahko le biologija, narava. Pa tudi ne vem, kako biti underground danes. Danes enostavno pišem o tem, kar me zanima. Več težav imam danes z vprašanjem smrti kot z vprašanjem politične moči.

Na koncu koncev morda kar iz alkohola. Tudi ko smo pijani, se s prijatelji šalimo, s čimer želimo samo pokazati, kako močni smo. Čeprav nismo. Tradicija puba je pri nas zelo močna. Na podeželju, kjer pišem, opažam, da je izginil okajen pogovor, poln hvalisanja in pretiravanja. Sedaj je v vsakem lokalu televizor, okrog njega pa zdolgočaseni obrazi.

Danes mi je že precej vseeno. Pred leti sem bil srečen, ko sem našel recenzijo v velikem časopisu in si mislil – fantastično. A danes jih sploh več ne berem. Saj ne, da me ne zanimajo. A ne vem, kaj naj z njimi. Pa sem čisto zadovoljen, ko vidim lepe recenzije. A to je vaša naloga, to je stvar bralcev, sploh ne moja.

Ogromno jih je, a predvsem na Češkem, redko v tujini. Naklonjene tuje kritike so mi pomagale preživeti češke.