»Jaz sem Američan,« je odgovoril na vprašanje, ali so mu kot beguncu pred vojno v Chicagu kdaj rekli, naj gre, od koder je prišel. Tako kot vsi drugi prosilci za status človeka pod mednarodno zaščito se je tega statusa hotel čim prej znebiti, iskal je delo, kreativno uporabil svoje znanje in postal Američan. Hkrati je ostal Bosanec. Tako preprosto.

Ampak kako postaneš Evropejec? Denimo, da si mlad sirski pisatelj, ki je nekako čez Turčijo, Grčijo, Makedonijo in Srbijo prišel do Madžarske in ima ambicijo postati najbolj svež glas sodobne evropske literature? Preprosto. Evropejec ne moreš postati.

Najprej nima možnosti postati ogrski pisatelj. Ogrski premier Viktor Orban, ki ga je nekdanji ameriški konservativni predsedniški kandidat John McCain označil kot neofašista, mu ne pusti niti v državo niti iz nje. Če ga ujame, ga pošlje v taborišče. Vendar nam je Orban naredil veliko uslugo. Na novo je definiral, kaj je Evropa.

»To ni evropski problem,« je rekel, ko se je na železniški postaji v Budimpešti soočil z nekaj tisoč prosilci za status pod mednarodno zaščito. »To je nemški problem. Vsi hočejo v Nemčijo.«

Če fašist meče Nemčijo iz Evrope, živimo v zanimivih časih. Orban je zelo sodoben politik. Od kod bežijo Sirci in Iračani? Iz nove nepriznane države, ki samo sebe imenuje Islamska država. Znana je kot Kalifat. Za državno ideologijo, ki vodi njenega voditelja Abu Bakra kalifa Bagdadija, je že pokojni Christopher Hitchens skoval oznako islamo-fašizem. To je politična ideologija, ki temelji na fašistični interpretaciji islama. Kako se proti temu boriti? Orban je našel sijajno rešitev.

»Ti, ki prihajajo sem, so bili vzgojeni v drugačni veri in predstavljajo radikalno drugačno kulturo. Večina ni kristjanov, ampak muslimanov.«

V resnici je kristjanov kar veliko. V Iraku in Siriji so neprekinjeno živeli od Kristusa do danes. Prvi so začeli bežati, takoj ko so zavezniške sile uničile iraško državo in jo predale v roke verskim milicam. Vsakdo, ki je kdaj potoval čez Sirijo in Irak, mu sicer lahko zagotovi, da je v teh dveh državah bilo tudi veliko ateistov, vendar evropski Orban vidi samo muslimane. »To je pomembno vprašanje, ker je evropska identiteta zakoreninjena v krščanstvu.« A res? Mi zmerni ateisti, ki ne prakticiramo, ampak ateizem razumemo kot intimno prakso, nimamo evropske identitete? Baruch Spinoza ni bil Evropejec. To je novo. Stvar gre še naprej. »Ali ni zaskrbljujoče, ker evropsko krščanstvo komaj zmore ohranjati Evropo krščansko? Ni nobene alternative in nimamo druge izbire, kot da branimo naše meje.«

Odgovor je verska vojna, v kateri se na hrbtih beguncev krščanski fašizem bori proti islamskemu fašizmu.

Nemčija je iz tega izključena, ker begunci iz uničenih držav, ki prosijo za mednarodno zaščito, niso evropski, ampak njen problem. Kontinent je napredoval. Vzhodnoevropske države ga branijo pred islamom, Nemčija pa je njegov branik pred fašizmom. Vendar se bo težko izšlo. Če Nemčija ni evropska država, kontinent pa je krščanski, ga lahko iz Vatikana vodi samo še Italija. Od koga si bodo sposojali denar?

Obstaja rešitev, po kateri je mogoče Evropo ohraniti kot krščanski kontinent, vključiti Nemčijo kot njen integralni del in spraviti vzhodnoevropski fašizem z zahodno liberalno demokracijo? V fiktivni pokrajini evropskih politikov je možna vsaj ena lepa fikcijska rešitev.

Treba se je zgledovati po zgodbah, ki so že dobro delovale. Evropa je enkrat že bila fašistični kontinent. Prva ideja, na katero je prišla, je bil genocid nad Judi. Da bi preživele Jude zaščitili pred njeno agresivnostjo, so Združeni narodi vzeli Arabcem nekaj ozemlja, ustvarili nekaj milijonov palestinskih beguncev in Judom rekli, da je tam njihova nova domovina. Izvolite. V Evropi bi jih prej ali slej spet pobijali.

Sirci in Iračani so v podobnem položaju. Njihove domovine ne obstajajo več. V Evropi jim je treba najti novo. Predlagam, da se Nemci izselijo iz Bavarske, Neustadt Damasküs pa postane prestolnica njihove nove države. Lahko jo poimenujemo Islamska demokratična republika. Nemcem pa vse evropske države pisno zagotovijo, da ne bodo več pritiskale na njihovo slabo vest zaradi nacizma. Druge svetovne vojne kot da ni bilo. Vse je odpuščeno, nihče ni nikomur nič dolžan.

To reši več problemov hkrati. Vzpostavi se ravnotežje med Evropo in Bližnjim vzhodom. Tam morajo Arabci normalizirati odnose z evropskim Izraelom, tukaj morajo Evropejci normalizirati odnose z arabsko Bavarsko. Muslimani dobijo kraj, kamor se lahko mirnega srca naselijo, Evropa pa dobi dvanajst milijonov krščanskih beguncev, ki se lahko naselijo tam, od koder so po drugi svetovni vojni izgnali Nemce. Zgodovina Evrope ponovno najde smisel. Vse krivice so poravnane.