Nemogoče je določiti, kdaj so ljudje odkrili stranišče, je pa jasno, da se je to zgodilo v trenutku, ko se je človek odločil, da bo posebej izbiral kraj, kjer bo izločal. Naslednji korak je bil, ko je začel za stranišča izbirati mesta stran od tistih, kjer se je prehranjeval, spal ali delal. Prva stranišča naj bi imeli že skoraj 3000 let pred našim štetjem, povsem zagotovo pa za prve sodobne sanitarije štejemo tiste, ki so jih našli na območju današnjega Pakistana iz časa harapske civilizacije 2500 let pred našim štetjem. Stranišča so bila že povezana s pokritimi kanali, podobna so imeli v časih starega Egipta in na Kitajskem. V Rimu so bila stranišča že del javnih kopališč, za moške in ženske. Oče sodobnega stranišča z izpiranjem je sir John Harington (leta 1596), čeprav so izum mnogi popravljali in ga izboljševali (WC je patentiral Alexander Cumming leta 1775). Poznamo stotine različnih stranišč, od hišnih do javnih, tistih v prevoznih sredstvih ali premičnih za razne prireditve. Velik napredek od veka, ko so po Evropi vsebino nočnih posod metali kar skozi okna na cesto. Mimogrede, straniščni papir so začeli serijsko proizvajati v začetku 20. stoletja.
Prve britvice so ljudje uporabljali že 18.000 let pred našim štetjem (Gillettove moderne pa od leta 1902). Prve kreme za britje so uporabljali Sumerci 3000 let pred našim štetjem. Šlo je za zmes drevesnih smol in živalskih masti. Trda mila, ki jih s čopičem povežemo v belo peno, pa so na voljo od začetka 19. stoletja. Serijsko, pod znamko williams, od leta 1840. Kasneje se je sestava krem in pen za britje spreminjala. Od sredine 20. stoletja imamo kreme oziroma pene, za katere ne potrebujemo čopiča.
Ženske so v času menstruacije že tisočletja uporabljale različna sredstva in v nasprotju z mnogimi prepričanji že dolga tisočletja tudi tampone. Bojda že 15.000 let pred našim štetjem v Egiptu, narejene iz posebne volne. Podobno naj bi bilo na Japonskem in na Havajih, le da so bile sestavine drugačne, od papirja do trav, mahov in drugih rastlin. Bombažni tampon je kot medicinski pripomoček na voljo že od 18. stoletja, ko so jih uporabljali za zaustavitev krvavenja iz strelnih ran. Takšne, kot jih poznamo danes, je leta 1933 izumil Američan Earle Haas (tampax).
Predhodnice današnjih zobnih ščetk so bile skozi zgodovino različne žvečilne palčke, kombinacija zobotrebcev in krtač iz drevesnih vejic, ptičjega perja in živalskih kosti. Prve žvečilne palice omenjajo v zvezi z Babilonom že 3500 let pred našim štetjem. Moderna krtačka iz živalskih ščetin izvira iz osmega stoletja iz Kitajske. Prva serijska produkcija se je začela leta 1885 v ZDA. Prve zobne paste, podobne sedanjim, je, podobno kot deodorant, izumil Kurd Zirjab, v našem svetu pa so jih začeli izdelovati konec 19. stoletja.
Kot pri mnogih higienskih izumih so bili tudi pri kadeh ali banjah bojda prvi pripadniki indske ali harapske civilizacije, ki so imeli enega prvih primitivnih vodovodnih sistemov. Bilo je 3300 let pred našim štetjem. Vsaj 3000 let več naj bi bili stari dokazi o prvi kopalni kadi z grške Krete. Ko se je konec 18. stoletja odkrilo zdravilne učinke umivanja, smo dobili toplice, pa tudi javna kopališča. V začetku 20. stoletja je kad postala standard za sobotna umivanja, pred nedeljskim prostim dnevom.
Če bi poenostavili, je milo sol, ki smo jo dobili iz maščobnih kislin. Nepolarni delci mila se povežejo z nepolarnimi maščobnimi delci in jih odtrgajo s površine. Prva mila za umivanje naj bi izdelovali Babilonci že okoli 2800 let pred našim štetjem. Zapisana formula iz leta 2200 pred našim štetjem omenja vodo, lug in lovorjevo olje. V Evropi so jih prvi uporabljali Rimljani. Po daljšem premoru velja za začetek prve množične produkcije mil leto 1780, mila je izdelovalo angleško podjetje Tipton.
Zirjab ali natančneje Abu'l Hesen 'Eli ibn Nafi (789–857) je bil kurdski genij, ki mu pripisujejo, da je odkril prvi deodorant. Zirjab, pesnik, glasbenik, kemik, modni oblikovalec, strateg, astronom, botanik in celo geograf je deloval v Perziji in v islamski Iberiji. Več kot tisočletje kasneje, leta 1888, so v ZDA začeli prodajati prvi komercialni deodorant mum in šele sredi 20. stoletja je zares zaživel trg s sredstvom, ki odišavi podpazduhe. Od leta 1942 do 1957 se je prodaja različnih deodorantov povečala za 600-krat.
Bojda moderni detergenti vsebujejo alkil benzen sulfonate in belila, včasih pa ni bilo tako. Glavna sestavina so bila mila, ki so jim dodajali različne elemente. Od davnih časov so se uporabljali kemični dodatki za lažje mehansko pranje oblačil z vodo. Rimljani so uporabljali mešanico žvepla in vode z ogljem, Egipčani so dodajali pepel in silikate za mehčanje vode. Prve detergente so uporabljali v Nemčiji leta 1917, kot odziv na pomanjkanje mila. A je do komercialne uporabe v poznih štiridesetih minilo kar še nekaj časa.
Če je verjeti legendi, si je palčke za ušesa leta 1923 izmislil Leo Gerstenzang, ki je opazoval ženo, ki je zobotrebce ovijala v bombažno tkanino. Gerstenzang je zelo obogatel s palčkami (q-tips), ki so bile v osnovi namenjene za higieno otrok. A publika si jih rada vtika v ušesa in jih tako čisti, kar del strokovne javnosti odsvetuje, saj naj bi po eni razlagi ušesno maslo samo porivali globlje v uho, po drugi pa naj bi se pri tem celo poškodovali. So pa tudi zdravniki, ki se teoriji o poškodovanju s palčkami samo smejijo.
Eden najbolj bistvenih delov higiene in s tem zdravja je tudi čista posoda. Zgodovina pomivanje posode je sicer dolga, a v glavnem so pomivali s sodo in vodo. Po izumu detergentov so se stvari spremenile. Tekoči detergenti pa so na voljo šele od leta 1940. Prvo podjetje, ki jih je serijsko izdelovalo v Evropi, je bilo britanski Teepol. V naslednjih desetletjih so detergenti za pomivanje posode postali velik posel, v katerem se danes obrne več kot 10 milijard dolarjev letno.
