»Koga si ti ubil, koga si ti ubil!« je pretresljivo odmevalo pred konferenčno dvorano ljubljanskega okrožnega sodišča, še preden se je začel predobravnavni narok za obtožene ugrabitve ter nečloveškega in tragičnega mučenja Zorice Škrbić. Ko je sodna zapisničarka oklicala začetek, je mama pokojne začela kričati na obtožence, sploh na Željka Petrovića in Milana Trivkovića, ki so ju iz sosednjega hodnika, kjer so ju imeli prej »na varnem«, pripeljali pravosodni policisti. Da bi šli pazniki z obtoženimi lahko mimo, je moral mamo zagrabiti celo eden od sodnih varnostnikov. A dokončno jo je umirila šele specializirana tožilka Mateja Gončin, češ naj spije nekaj vode, potem pa naj se umiri, sicer ji ne bodo dovolili v dvorano. Nekaj trenutkov je bilo videti, kot da se bo nesrečnica enostavno zgrudila po tleh, potem pa so ji mož in sinova, ki so stali ob strani, le pomagali v dvorano in narok se je lahko začel.
Trije priznali
Na zatožno klop so najprej sedli 27-letni Željko Petrović, oče enega otroka iz Ljubljane, kot je njegove osnovne osebne podatke prebrala sodnica Vesna Podjed. Potem še enako stari brezposelni Ljubljančan Milan Trivković in 33-letni, sicer zaposleni Senad Livadić, ki ima začasno prebivališče v glavnem mestu, stalno pa je prijavljen v Avstriji. Ta je tudi edini, ki ni v priporu. Za četrtega, 33-letnega Blagoja Sazdova, so zaradi zasedenosti njegovega zagovornika narok opravili šele nekaj ur kasneje. Skupni izplen je bil tak: zagovornik Marko Makuc je že pred obravnavo v spis vložil sporazum o priznanju krivde, ki ga je Petrović podpisal s tožilstvom. Po približno desetminutnem odmoru, v katerem sta obramba in tožilstvo izpilila še zadnje podrobnosti, so sodnici predložili še en sporazum o priznanju in sicer Livadićev, ki ga je zastopal odvetnik Boris Grobelnik. Takšen sporazum je podpisal tudi Sazdov, tako da je Trivković edini, za katerega bo potrebno »klasično« sojenje. »Jaz, gospa sodnica, ne morem priznati nečesa, kar nisem naredil,« je izjavil.
Po prepričanju tožilstva pa je bil ravno on tisti, ki je skupaj s Sazdovom 26. junija lani okoli 18. ure v Trnovem maskiran zbil 32-letno Škrbićevo s kolesa in jo strpal v avto, ki ga je vozil Petrović. Odpeljali so jo v gozd nedaleč od azilnega doma, privezali za drevo in skoraj devet ur zverinsko mučili. Glavna naj bi bila Petrović in Sazdov. Proti jutru so jo odpeljali v Podpeč in vrgli iz alfe. Bila je zelo hudo poškodovana, usodno pa je bilo zlomljeno rebro, ki ji je predrlo pljuča. Alfo so zažgali in se presedli v audi, ki ga je Livadić čez dober teden prodal v Srbiji. Vse to naj bi storili, ker je bila Škrbićeva partnerka Dejana Vidmarja, vpletenega v odmevni rop SKB banke. Želeli so podatek, kje je okoli 18 milijonov naropanih evrov, ki jih policija nikoli ni našla. Vidmarja, ki v mariborskem zaporu prestaja 14-letno kazen, so prav tako povabili na sodišče kot enega od oškodovancev, a ni prišel.
Štirje za alibi
Odvetnik Kovačič Mlinar je že predlagal, da bi na sojenju Trivkoviću zaslišali njegovega očeta. Menda bo pričal, da je bil sin 26. junija zvečer doma, prav tako tudi naslednje dni, ko mu tožilstvo očita, da se je umaknil v tujino. Alibi naj bi potrdile še tri priče. Odvetnik bi rad pregledal tudi sodni spis v primeru neke druge hudodelske združbe, ki se je ukvarjala s preprodajo droge, češ da naj bi tudi oni načrtovali ugrabitev Škrbićeve. Kovačič Mlinar želi namreč sodišče prepričati, da je do Škrbićeve gojilo zamero več ljudi. Omenil je tudi preiskavo glede pridobivanja fiktivnih delovnih dovoljenj, kar naj bi počela Škrbićeva. Odzvala se je tožilka Gončinova, češ da bo policijsko poročilo razkrilo, da omenjene zadeve niso potekale v enakem časovnem obdobju kot obtožbeni očitki zoper Trivkovića. Tožilka se je tudi začudila, kako to, da se je obramba na priče, ki bi Trivkoviću lahko zagotovile alibi, spomnila šele zdaj. Dodala je, da v njihovem zaslišanju ne vidi nobenega smisla.
Medtem ko se bo sojenje zoper Trivkovića predvidoma začelo konec meseca, bodo kazni ostalim trem izrekli 16. septembra. Do takrat vsebina iz sporazuma o priznanju krivde ostaja tajna. Ko je napočil čas, da obtožene odpeljejo nazaj v pripor, je ponovno postalo napeto. Mama pokojnice, ki je sedela blizu vrat, je vstala in se zazrla v Petrovića. »Mi lahko pogledaš v oči?« ga je nekajkrat odločno vprašala. Ne da bi okleval, je odvrnil, da lahko in tudi na vprašanje, ali ima čisto vest, je odgovoril pritrdilno. »Boš videl, čigava rebra si polomil, morilec!« je nato nekajkrat glasno ponovila, potem pa so Petrovića le odvedli mimo.
