»Ime mi je Ahmed al Džihadi. Sem vojak Islamske države, pripravljen dati življenje v boju proti nevernikom. Pred meseci mi je poveljnik Mohamed al Bagdadi med gledanjem prenosa finala ameriške hokejske lige in srebanjem viskija ukazal: 'Brat al Džihadi, imaš to čast, da boš v Nemčiji v samomorilskem napadu pobil na stotine nevernikov, potem pa se boš pridružil svojim bratom mučenikom, ki tam zgoraj igrajo tenis z lepimi hurijami.' Mojo srečo je malce skazilo navodilo, da se bom do Berlina prebil skrit v reki sirskih beguncev, kajti moji bratje mučeniki so v akcijo odhajali z letali v poslovnem razredu in uživali v najboljših hotelih. Šef me je podučil, da je v krizi treba šparat in da so v EU tako presrani zaradi mudžahidov, da vsakega bolj rjavega potnika na letališču preskenirajo, da se jim kakšen terorist ne izmuzne, begunci pa so super kritje.

Vzel sem zjahano potovalko, na noge dal bedne shojene čevlje, pri Alepu pa so me vrgli iz avta, v kolono beguncev, ki jo je ubrala proti Turčiji. Že po prvem kilometru sem preklel dan, ko sem se odločil biti mudžahid. Po dolgi prašni poti, v neznosni vročini, žejni in lačni, bežeč pred granatami, ki so jih pošiljali enkrat moji iz Islamske države, drugič Asadova vojska, tretjič al Nusrijevi banditi, smo se po polžje premikali na sever. Dvakrat so me ujeli neki teroristi in me mlatili, da sem komaj preživel, a sem jim pobegnil. Ves ožuljen sem se prebil prek turške meje, tam pa so me policisti z brcami pospremili čez celo državo, vse do vasi nasproti grškega otoka Lezbos. Tisoč evrov sem barabam plačal, da so me v predpotopnem gumenjaku kot sardino v konzervi prepeljali čez, a smo se potopili kilometer od otoka. Če takrat nisem utonil, ne bom nikoli.

Grki so me nato mesec dni maltretirali, popisovali, izpraševali, štempljali, policisti so nas psovali, turisti grdo gledali, ker smo jim pokvarili počitnice. Potem pa so nas zmetali na vlak pa hajdi na makedonsko mejo. Tam so na nas veselo metali solzilec. Oči sem izjokal, a sem v tistem stampedu le prišel čez. Brez čevljev. Da bi bil manj sumljiv, sem vzel v roke nekega otroka, pa me je ta celega pobruhal in polulal. V Srbiji je bilo lepše, le da so nas prijazni domačini vseskozi nalivali z rakijo in nas silili jesti svinjske kotlete. Na madžarski meji sem se ves porezal na bodeči žici, potem pa so nas nagnali na železniško postajo in vrgli z nje, stlačili na vlak in zmetali ven, vozovnice pa smo si lahko nekam stlačili. Za zadnjih 3000 evrov so me neki čudaki skupaj z dvajsetimi begunci v zavarjenem kombiju štiri dni prevažali brez hrane, vode in zraka in nas na pol mrtve odvrgli v Braunschweigu. Od tam pa peš v Berlin.« Specialcem so solze tekle, tolažili so nesrečneža, ki je hlipaje prisegal, da v življenju ne bo več v roke vzel niti vilic, kaj šele bombe. Ko so ga vprašali, kam bi pa zdaj šel, je zašepetal: »V Slovenijo, tam je menda lepo. Hmelj bi obiral in v gore hodil!«