Prvi ljubljanski arhivar ni bil nihče drug kot pesnik Anton Aškerc, ki je do te službe prišel s pomočjo znamenitega župana Ivana Hribarja. Aškerc, ki je iskal izhod iz duhovniškega poklica, se je najprej prijavil na delovno mesto koncipista (danes bi temu rekli pisarniški referent), za katerega se je potegovalo še šest drugih kandidatov.
Na tajni seji je Hribar odkrito govoril v prid zaposlitve Aškerca: »Njegovo spretno, a odločno pero mu je pa naklonilo v krogih lastnega poklica sovraštvo višjih. Prišel je v neznosen položaj, iz katerega si ne more pomagati; preti mu pogin, če se ga ne reši na jeden ali drug način…« Mestni svet službe na koncu ni dal nobenemu od kandidatov, je pa sprejel sklep, da trenutno bolj kot koncipista potrebuje arhivarja.
»Marija ni veverica, da bi se prikazovala na vejah«
Hribar je, tako Sergij Vilfan, v članku Anton Aškerc – Mestni arhivar Ljubljanski, ukazal razpis za arhivarja objaviti le enkrat, očitno zato, da njegov prijatelj ne bi imel preveč konkurence. Potem ko je mestni svet arhivarsko službo dal Aškercu, je ta večkrat slišal očitke, da mu je Hribar zagotovil sinekuro oziroma lagodno delo, je povedala Tatjana Šenk iz Zgodovinskega arhiva Ljubljana.
»On osebno tega dela ni jemal zlahka. Po načinu, kako se je lotil dela in kako je arhiv uredil, je jasno, da se je poglobil v svoje delo in mu posvetil veliko časa,« je povedala Šenkova. Njegovo zagretost, da zaupano mu delo opravi najbolje, dokazuje tudi dejstvo, da je šel v Zagreb pogledat, kako v tamkajšnjem arhivu opravljajo svoje delo. O tem, kako naj bi bil urejen arhiv, da bi bil uporaben, se je posvetoval tudi z našimi zgodovinarji, je poudarila Šenkova in dodala, da se je na koncu odločil za moderen pristop k urejanju arhivskega gradiva.
Aškercu je županova pomoč pri zaposlitvi izven cerkvenih okvirjev pomenila veliko. Ta napredno misleči pesnik se namreč ni najbolje znašel znotraj cerkvenih norm. »Bil je ostrega jezika, zaradi česar je moral večkrat na zagovor k škofu, kar ga je precej omejevalo,« je dejala Šenkova in omenila, da je bil proti slepemu verovanju in je med neko pridigo dejal celo, da Marija ni veverica, da bi se prikazovala na vejah.
Hribarju je bil hvaležen za »osvoboditev«
Aškerc se je v nekem pismu Hribarju iskreno zahvalil za izkazano mu zaupanje. Šenkova navaja izsek iz tega pisma: »Ko bi ne bilo Tebe, bi jaz hiral duševno kje v štajerskih hribih in vzdihoval pod jarmom rimskega despotizma. Tvoja zasluga je, da sem svoboden že deset let, Tvoja zasluga je, da smem pisati po svoji glavi ter se kretati svobodno po svetu kot popolen človek. Ne spavam na magistratu, kakor se mojim in Tvojim sovražnikom po glavi blodi. Arhiv je sedaj dostopen raziskovalcem. Izpolnjujem svojo dolžnost…«
Zaposlen kot mestni arhivar se je Aškerc počutil svobodnejšega, čeprav je najprej delal v temni in hladni čumnati, napolnjeni z razno ropotijo Fran Govekar, ki je prvi poročal o tem, kaj vse je Aškerc na magistratu delal, je pisal, da naj bi pesnik slabo prenašal smrad starih knjig in zvezkov, vezanih v usnje. Šenkova pa meni, da tega smradu ni oddajalo gradivo, ki ga je Aškerc pridno čistil in urejal, temveč greznica, ki je tekla ravno pod njegovim oknom. Hribarja je brez oklevanja prosil za boljšo ventilacijo v sobi, za nekoga, ki bi prostor čistil, pa tudi nekaj opreme si je zaželel, a mu župan ni nemudoma uresničil vseh želja. Šele čez čas si je Aškerc izboril primernejšo sobo, ki je bila usmerjena na dvorišče in je bila svetlejša.
Pri pregledovanju in popisovanju gradiva je Aškerc naletel na različne zanimive zapise, na podlagi katerih je pripravljal članke za Izvestja Muzejskega društva in Carniolo. Zelo ga je zanimala predvsem arhivska dokumentacija iz časa Ilirskih provinc, ker so v tem času začeli pri uradovanju in v javnih razglasih pogosteje uporabljati slovenščino. Ravno uporaba slovenščine je Aškerca pritegnila, saj je po besedah Šenkove pri popisovanju arhivskega gradiva posebej označil, ali je bilo določeno besedilo zapisano v slovenščini oziroma ali ga je zapisal slovenski avtor.
Uredil in dopolnjeval je magistratno knjižnico
A Aškerčevo delo se ni ustavilo samo pri urejanju arhiva. Hribarju je predlagal ureditev magistratne knjižnice, ki jo je leta 1901 tudi uredil in jo dopolnjeval. Na začetku je knjižnica obsegala nekaj več kot 600 brošur in knjig, leta 1910 pa jo je sestavljalo že 2000 knjig. Ta knjižnica je prednica današnje Slovanske knjižnice, ki deluje v sklopu javnega zavoda Mestna knjižnica Ljubljana.
Aškerc je na pobudo bibliografa Janka Šlebingerja vsa uredništva slovenskih časopisov, ki so izhajali po svetu, zaprosil, naj knjižnici brezplačno pošiljajo izvode svojega časopisa, v članku Ljubljanska mestna knjižnica, župan Ivan Hribar in mestni arhivar Anton Aškerc piše Helena Seražin. A Aškerc je imel še večje ambicije. Za izvod vsake na novo izdane brošure ali knjige je zaprosil tudi vse tiskarje in založnike slovenskih knjig. Žal se mu je ta poskus pridobivanja gradiva izjalovil, a Seražinova ga kljub temu ocenjuje kot enega najbolj resnih poskusov ustanovitve slovenske narodne knjižnice pred prvo svetovno vojno.
Iz vsega tega Šenkova zaključuje, da je bil Anton Aškerc kulturnik po srcu. »Predmete, listine, dokumente, vse to se mu je zdelo pomembno za poznavanje naše preteklosti,« je povedala Šenkova. Prepričana je, da se v delo v mestnem arhivu ni zagrizel zaradi očitkov, da mu je župan Hribar uredil lagodno službo, temveč predvsem zato, ker je resnično videl smisel v svojem delu in je zaznal potrebo mesta po urejenem arhivu, saj je le tak arhiv koristen tako mestnim uradnikom kot tudi raziskovalcem oziroma zgodovinarjem.
