»Ker slabim razmeram v državah, iz katerih prihajajo begunci, ni videti konca, bi Slovenija morala sprejemanje načrtovati dolgoročno,« ugotavlja Natalija Djoković iz Društva Mozaik, ki skrbi za prosilce za azil. Vojne razmere na Bližnjem vzhodu in v Afriki se ne umirjajo, okolja pa so že tako uničena, da tudi morebitna obnova ne bo mogoča zgolj v nekaj letih. Begunci, ki prihajajo v Evropo, bodo najverjetneje ostali, imeli bodo otroke in otroci svoje otroke. Tudi če bo v Slovenijo prišel zgolj majhen del, jih bo treba vključiti.
»Predvsem pa je treba za začetek nastanitev travmatiziranih ljudi, ki so izgubili vse, prestaviti iz ustanove pod totalnim nadzorom, kot je azilni dom,« meni Djokovićeva. Bivanje prosilcev za azil v azilnem domu v Ljubljani je nadzorovano do te mere, da uslužbenci ves čas vedo, koliko časa so prosilci tam preživeli, kdaj so odšli in kdaj so se vrnili. Predpisano je denimo tudi, koliko noči v določenem obdobju morajo v domu prespati. Nastanitev na zasebnih naslovih je sicer mogoča, a je za prosilce precej dražja. Nevladne organizacije pa v en glas opozarjajo, da je treba begunce, če jih želimo sprejeti, namestiti »med ljudi«. »Zdaj je čas, da sprejmemo dogovor, da jih nastanimo v našo skupnost,« poziva Djokovićeva.
Stanovanja, brez getoizacije
Pogovori s poznavalci kažejo, da bi Slovenija lahko tistim, ki bi jim s prošnjo za azil uspelo in bi pridobili uradni status begunca, omogočila dostop do neprofitnih stanovanj. Ker bi se v vrsti za stanovanja srečali z množico siceršnjih prosilcev, slovenskih državljanov, pa bi bilo zaradi izredne begunske situacije smiselno tudi, da bi občine ponudile svoja prazna stanovanja. »Če bi vsaka občina, ki ima med 10.000 in 15.000 prebivalcev, beguncem namenila eno stanovanje, vsaka občina, ki ima od 15.000 do 100.000 prebivalcev, dve stanovanji, občini Ljubljana in Maribor pa vsaka po tri, bi dobili 91 stanovanj,« so izračunali na Mozaiku. »Občine, ki nimajo prostih stanovanj, pa bi lahko zasebnikom plačevale najemnino. To jih ne bi veliko stalo,« je prepričana Natalija Djoković.
V iskanju rešitev bi morala država preseči zakonodajne ovire in sklepati politične dogovore. Begunci v stiski namreč ne morejo čakati na spremembe zakonodaje. Ker je med njimi denimo veliko mladoletnih oziroma otrok, ki potujejo sami, brez spremstva staršev ali skrbnikov, bi morali zanje hitro najti ustrezno nastanitev ne glede na zakonodajne okvirje, opozarja Melisa Baranja, ki kot študentka, bodoča socialna delavka, pomaga priseljencem pri integraciji. Pravi, da bi bilo treba biti pri iskanju rešitev kreativen. »Sem velika zagovornica nekakšne oblike rejništva za otroke brez spremstva. Vsekakor pa je nujno, da se zanje čim prej najde posebna namestitev, saj azilni dom za otroke ni varen.« V azilnem domu sicer imajo poseben oddelek za otroke brez spremstva, a se ti v skupnih prostorih srečujejo z odraslimi. Težava so lahko predvsem srečevanja z odraslimi samskimi moškimi. Podobno bi bilo treba zasebnost zagotoviti družinam z otroki.
Za otroke brez spremstva, zagotavljajo na MNZ, so sicer v zadnjih tednih v sodelovanju z drugimi ministrstvi že našli rešitev. Če to drži, bo rešitev zgodovinska, saj so otroci brez spremstva v Sloveniji že vrsto let kot ptički brez gnezda. »Ravno letos sem se ukvarjala z dvanajstletnima beguncema, ki ju ne javne ne zasebne institucije nikakor niso hotele sprejeti. Bodisi je bil ovira jezik bodisi njuna starost. Najpreprostejši izgovor pa je bil, da so prepolni,« se spominja Melisa Baranja.
Čim več slovenščine
Naši sogovorniki pravijo, da bo morala Slovenija za begunce, če bodo tu ostali, urediti tudi učenje jezika. Aida Hadžiahmetović iz Slovenske filantropije pa opozarja, da bodoče spremembe zakonodaje na tem področju niso ugodne. Zlasti ne za tiste, ki jih bodo v Slovenijo kot svoje družinske člane pripeljali begunci, ki so prišli pred njimi. Slovenija namreč pogoje za združevanje družin zaostruje. »Prej so družinski člani 'podedovali' begunski status osebe, ki je v Sloveniji. Po novem pa bodo imeli status tujca,« razlaga Hadžiahmetovićeva. »Na tak način se jim bo zožil tudi krog pravic v zvezi z učenjem jezika: ne bo jim več pripadalo 400 ur učenja jezika, temveč zgolj 180 ur.« Za dvakrat, na 10 let, se bo podaljšalo tudi njihovo čakanje na državljanstvo.
Eden poglavitnih pogojev za pridobitev državljanstva pa je prav znanje jezika. Zato poleg tega, da je treba begunce naseliti v naselja, kjer bodo lahko govorili z ljudmi, Franci Zlatar iz Slovenske filantropije poudarja tudi dostop do jezikovnih tečajev: »Učenje jezika bi se moralo začeti takoj po prihodu v Slovenijo. Ne bi se smelo dogajati, da osebe, ki dobijo status, na učenje jezika čakajo po več mesecev.«
Med nujne ukrepe, ki za državo niso zahtevni, Zlatar vključuje še organizacijo psihosocialne pomoči, psihološko obravnavo in svetovanje. Begunci namreč prihajajo z vojnih območij in travme doživljajo tudi na poti prek južne Evrope. »Ne moremo si predstavljati, kako je v nenehnem strahu čakati jutrišnji sončni vzhod,« opominja Baranjeva. »Zato odprimo svoje srce in razprimo dlani, kot smo jih že mnogokrat v kritičnih situacijah. Pomagajmo!«
