Toda smisel športa ni slepo verjetje v idealizirane junake, ampak sledenje idealom. Paradoks je, da ravno športni junaki pogosto dajejo ljudem napačna sporočila: da je pomemben le rezultat oziroma uspeh, kakor ga definira potrošniška družba. Torej v smislu psihoze kopičenja materialnih dobrin, ki finančnemu kapitalu služi kot orodje za nadzor. Šport mora temu reči ne. In pokazati, da uspeh ni le rezultat, ampak (v prvi vrsti) marsikaj drugega. Na primer zdravje, ki ga lahko vzdržujemo s športnim delovanjem, pot do zadovoljstva s samim seboj, strpnost, človekoljubnost, solidarnost in sožitje različnih kultur, ki se manifestira na mnogih športnih dogodkih... Oziroma vse, kar v športu vsak posameznik pozitivnega najde zase.

V resnici pa je podobno kot druga družbena področja tudi šport izprijen. Družbeno sprejeto je, da ni bistveno, kako prideš do rezultata. Pomembno je le, da ga dosežeš. Če razmišljamo tako, goljufija ne postane več nesprejemljiva, ampak vsaj latentno, če ne že kar odkrito dopustna. Ljudstvo živi pod vplivom strahu, ki izhaja iz tega. Ustrahovanje je tako močno, da se pod vprašaj postavlja človekov obstoj. Najhuje je, ko uspeh oziroma želeni rezultat postane golo preživetje, da bi preživeli, pa je treba biti tiho in kimati. Takrat svoboda umre, življenje postane paralizirano. Naj gre za šport na splošno, nogometno Olimpijo, politiko, begunce, novinarstvo ali kaj drugega. Dogaja se vsak dan pred našimi očmi.

V teh okoliščinah so rezultati svojega ljubljenega kluba ena zadnjih stvari, ki jih ljudje še imajo in ki so jim še dovoljene (kajpak zato, ker je to v interesu finančnega kapitala). Idealizirana podoba športnih junakov je ena zadnjih stvari, v katere verjamejo, jih razveseljujejo in jim dajejo upanje. Zato je razumljivo, da je bolečina huda, ko se mit poruši, upanje pa umre. Toda čeprav je rušenje mitov zelo neprijetno, je bolje, da jih zrušimo, kot pa da živimo v zanikanju in nevednosti. In bolje je, da spregledamo čim prej. Če ne bomo, bodo posledice pozneje še hujše. Navsezadnje imamo takšnih primerov le v slovenskem nogometu precej. Eden najodmevnejših je ravno stara nogometna Olimpija, ki od leta 2005 ne deluje več.

Skrajni čas je, da spregledamo. Če ne bomo, se lahko tudi novi Olimpiji, ustanovljeni leta 2005 (ne 1911, kot piše v njenem grbu, v čemer je vidna želja po grajenju še enega lažnega mita), primeri kaj podobnega, kot se je stari. Če se zmoremo upreti religioznemu zanikanju, je vse jasno: Ranko Stojić zaradi načina poslovanja ni primeren za vodenje nogometne Olimpije. Ni človek, ki bi lahko verodostojno zastopal športne ideale. Pika. Kdor temu nasprotuje, je slep od idealizirane zgodbe namišljenega junaka, ki ga finančni kapital izrablja za nadzor in spodbujanje potrošne družbe.

Na srečo se je tudi zaslepljenosti mogoče znebiti, potem ko je upanje ubito, pa se vedno rodi novo.