Ne gre za kakšno obskurno domislico, ampak smrtno resno birokratsko logiko organov pregona. Ko se je oni dan javil publicist, doma v pretežno krščansko usmerjenih medijih (mar ni bil tudi Jezus migrant?), se je kakšen prašni delec kljub siceršnji brezupni ravni nestrpnosti in apatije, ki vlada našemu močvirju, vendarle dvignil. Izjava, da bi morali beguncem dovoliti približanje meji na 500 metrov in jih sicer postreliti, je povzročila – zgražanje. Kaj takšnega! Državljanom je mar, smo že odpirali šampanjce. Zbudili so se mediji, varuhi reda so pridno zbirali prijave in vse je že kazalo, da bo fašizem pregnan iz te dežele, zdelo se je, da bo pravičnost končno vzbrstela pod sramežljivim svobodnim soncem, zdrznili smo se ob pomisli, da bodo hujskači končno morali odgovarjati za klicanje k vojni... Opa. Opa, počasi, je reklo tožilstvo. Spet ste površno brali, je reklo.

Res je sicer, da je Erlah javno spodbujal in razpihoval sovraštvo, nasilje ali nestrpnost, ki temelji na narodnostni, rasni, verski ali etnični pripadnosti, spolu, barvi kože, poreklu, premoženjskem stanju, izobrazbi, družbenem položaju, političnem ali drugem prepričanju, invalidnosti, spolni usmerjenosti ali kateri koli drugi osebni okoliščini. Ampak ali je to res storil na način, ki lahko ogrozi ali moti javni red in mir, ali z uporabo grožnje, zmerjanja ali žalitev, skratka tako, da bi lahko kot prvi v Sloveniji prejel certifikat za posebne dosežke na področju sovražnega govora?

Ha! Če namreč omenjeni leporečnik med pozivanjem k vojni ni, oh, kaj pa vem, sredi zaspane vasice ob nečloveški uri nažigal preglasno glasbo in s tem kršil javnega reda in miru, je vse njegovo razpihovanje sovraštva, kar se organov pregona tiče, enako milozvočno, kot bi bilo pozivanje k plesanju kola ali pač prdec v veter. Če ta domoljub ni uporabil grožnje, kar je ni, ker ni rekel »Postrelil vas bom!«, ampak »Postreliti [bi bilo treba]«, je njegovo opletanje s topovi enako benigno kot dišeči toaletni papir. In še nekaj je ušlo temu samooklicanemu ljubi-svojega-bližnjega-kakor-sam-sebe kristjanu. V afektu brezglavega zasmrajanja, četudi virtualnega, je – ti šment! – pozabil uporabiti grožnjo, zmerjanje ali žalitev. En navaden »Begunci smrdijo« ali »Fuj, begunec« bi bil dovolj, da bi se iz vrst obšankovskega primata vzdignil med renomirane sovražnogovorce.

Ker pa je svoje sovraštvo namesto zaspani vasici sredi noči čivknil 300-milijonskemu občinstvu brez decibelov sredi belega dne, in ker ni takrat tudi konkretno in ne le metaforično meril v begunce, in ker jih ni oklical za smrdljive vreče bolh, vse skupaj ne šteje. Žal mi je, ljudje, je reklo tožilstvo, tak je zakon.

Pravica se je medtem sončila na Zanzibarju.