To, kar gledamo, je zdaj odgovor. Nad njim so lahko presenečeni samo isti bedaki, ki so leta 2003 razlagali, da Irak predstavlja grožnjo vsemu svetu, in potem presenečeno ugotavljali, da, glej, glej, »orožje za množično uničevanje smo si izmislili«. Leta 2011 so potem z enako odločnostjo trdili, da bombardiranje Libije iz zraka pomeni izpeljavo principa odgovornosti za zaščito civilnega prebivalstva.
Ljudje, na katere padejo bombe, te reči razumejo drugače. Med triumfalno zasedbo Iraka, razpustitvijo iraške vojske in ukinitvijo administracije od vlade do občin se je iz Iraka v Sirijo izselilo tri milijone Iračanov. Petnajst odstotkov prebivalstva Sirije je bilo med vojno iraških beguncev. Mednarodno zaščito so dobili v Siriji. Takšne številke imajo posledice za stabilnost držav. Ko velesile sprožijo ta proces, od njega ne morejo pobegniti. Zapiranje meja samo poglobi krizo in normalizira politiko groze. Na velike in majhne države tokovi vplivajo enako. Vilna. Vsaj en upokojeni slovenski diplomat bo z veseljem pro bono napisal besedilo nove deklaracije. Vzhodna Evropa nujno potrebuje razmislek o svoji odgovornosti za položaj na svojih mejah. Potem bi morebiti znala tudi narediti kaj prav.
Zdi se, da je Nemčija edina evropska država, ki se ji svetlika, da to morda ni običajna kriza, ki jo lahko rešuje politična retorika. Nemška vojska v Brandenburgu, Halberstadtu, Hamburgu in drugih mestih gradi taborišča za begunce. V ravnih vrstah na lesen pod privijejo kovinsko konstrukcijo, čeznjo razpnejo šotore in namestijo postelje. Če nemška vojska gradi taborišča, zveni nekako narobe. Nemška vojska in taborišča v istem stavku vzbujajo neprijetne asociacije. Še so živi ljudje, ki se spomnijo, kako so zaradi taborišč nemške vojske množice preživelih iz Evrope bežale v novonastalo državo na Bližnjem vzhodu. Sedaj preživeli iz neke druge novonastale države na Bližnjem vzhodu bežijo v Evropo. Njihov cilj pa je Nemčija, kjer jih čakajo taborišča. Hitro se rodi ideja, da je Nemčija kriva za vse.
Ideja je napačna. Z Nemčijo je od evropskih držav morda najmanj narobe. Medtem ko je Slovenija v zadnjih petnajstih letih dala mednarodno zaščito 375 prosilcem za azil, jih je Nemčija samo lani sprejela 200.000. Lani je za zaščito zaprosilo 385 beguncev, status jih je dobilo 44. Leta 2000 je bilo med kosovsko vojno 9244 prosilcev. Slovenija je azil dala enajstim. Nemčija samo lani 200.000. Ja, ja. Medtem ko je Nemčija vodila agresivno politiko do Grčije in uničevala grško družbo, je skoraj neopazno imela odprta vrata za prosilce za azil.
Med velikimi evropskimi državami je Nemčija ena redkih, ki ima urejeno civilno infrastrukturo za sprejem, procesiranje in nastanitev beguncev in jih največ sprejme. Ko je civilne infrastrukture zmanjkalo, je zaposlila vojsko. To ni enostavna odločitev. V nemški zakonodaji še vedno piše, da lahko Nemčija vojsko uporabi samo za obrambo države. Naenkrat Nemčija ni več zgled za druge države. Ko je sesuvala Grčijo, sta predsednik slovenske vlade Miro Cerar in njegov finančni minister Dušan Mramor najglasneje podprla nemško politiko. Mramor je besno nadiral Varufakisa, Cerar pa Ciprasa. Gorečnost obeh politikov je bila tolikšna, da je vzbudila čudenje v mednarodnem časopisju. Slovenija je bila vodilna evropska država pri discipliniranju Grčije. Zdaj ko ima Nemčija še kar spodobno politiko do migrantov, pa slovenskega glasu ni slišati ob njenem boku. Ni bilo zaznati, da bi Cerar solil pamet Viktorju Orbanu ali Mramor Mihályju Vargi. Kje je ognjeviti Goran Klemenčič, da bi nadiral uradnike, ki porabijo štiri leta, da izpeljejo postopek za enega prosilca za mednarodno zaščito? Kje so vsi drugi moralizatorji? Slovenija med prosilci za azil slovi kot okrutna in brezčutna država, ki vse zavrne, vrednote in načela pa si nekam stlači.
Zdaj je pravi trenutek za sledenje Nemčiji. Sprejela je največ ljudi, ki bežijo zaradi posledic iraške vojne. Takrat je bilo moderno govoriti, da bodo po strmoglavljenju Sadama Huseina arabski diktatorji padali kot domine. In res so padli. Sesuli so jih evropski politiki, ki so sledili Združenim državam. Nemčija je bila na začetku zgodbe nedolžna. Nemški zunanji minister Joschka Fischer se je na zasedanju varnostnega sveta Združenih narodov uprl Colinu Powellu, ki je mahal z vilensko deklaracijo. »Mi imamo drugačne obveščevalne podatke,« je rekel in ni glasoval za vojno. Takrat se je Slovenija odločila, da so ZDA, ne pa Nemčija vodilna evropska država. Zdaj je pred novo simpatično dilemo, ali je to Madžarska ali Nemčija. Vilna. Če je zadrega, sam napišem deklaracijo.