Nekateri trdijo, da živimo v času prehranske pornografije. Takole gre ta teorija: obsedeni smo s prehrano, še bolj s tem, česa ne smemo jesti, torej je hrana nekaj, kar si vsi želimo, a je do neke mere prepovedano. Tako kot seks. Zato so resničnostni šovi, povezani s hrano, v zadnjih letih tako priljubljeni. Tisto, česar nimamo na krožniku, gledamo na televiziji.
Žanrov kuharskih šovov je veliko, od klasičnih oddaj podajalcev receptov do tekmovanj kuharjev različnih kategorij. In slednji so med najbolj priljubljenimi. V času, ko se je na naši televiziji začela nova sezona tekmovanja Gostilna išče šefa, se lahko spomnimo najpomembnejših kuharskih tekmovanj in njihovega pomena za televizijsko resničnost.
Japonski železni mojstri kot samuraji
Čeprav se zdi, da so kuharske resničnostne oddaje ameriška pogruntavščina, je ena najuspešnejših franšiz japonska. Oddajo Iron Chef so začeli predvajati leta 1993 na Japonskem. Gre za spopad treh kuharjev v pripravi jedi iz določene sestavine, ki so navadno eksotične in nenavadne. Zato je imela oddaja večji proračun kot druge zabavne oddaje – skupno so za nabavo sestavin zapravili sedem milijonov dolarjev. Nekoč se je eden od kuharjev celo hvalil, da je za osnovo za kuhanje belušev uporabil tisoč dolarjev vrednega jastoga.
Na Japonskem je bila ta oddaja na sporedu šest sezon, po koncu predvajanja so jo občasno še obudili, nazadnje pred tremi leti. A pravo slavo je doživela šele z verzijo na programu Food Network, na katerem se jo da v različnih zvezdniških oblikah ogledati še zdaj. V ameriški različici so japonske kostume nadomestili svetleči noži – moment spopada nenehno poudarjajo z brušenjem nožev. In zanimivo je, da je tudi v ameriški obliki kar nekaj železnih kuharskih mojstrov Japoncev. V Iron Chefu se kuha vrhunsko in bojevito, tehnike, ki jih uporabljajo, so na meji resničnega, kreacije pa spadajo v najboljše svetovne restavracije.
Kuhanje brez ljubezni
Čeprav so v žanru tekmovalnih kuharskih oddaj pomembne tudi pri nas manj znane oddaje Top Chef in Chopped, pa je kralj kuharskih tekmovanj brez konkurence Gordon Ramsay, tako z oddajo Masterchef kot s Peklensko kuhinjo (Hell's Kitchen). Sleherni žirant kuharskega šova hote ali nehote posnema njegovo mimiko in kretnje. To se je še najbolj videlo pri slovenskih žirantih Masterchefa, proti ramsayologiji pa ni odporen niti šef Bine.
Čeprav si le redko upa biti tako predrzen, kot je bil Gordon Ramsay v Peklenski kuhinji – ciničen, agresiven, brutalno iskren. Besede na F je bilo slišati celo večkrat kot opise hrane. A taka naj bi bila situacija v resničnih kuhinjah, kar naj bi šov simuliral v vseh, do zdaj štirinajstih sezonah. Eden od tekmovalcev je hotel Ramsayja celo udariti. Kritiki so sicer opozarjali, da so pri montaži namerno izpostavljali konflikt in da je bilo vse vnaprej zrežirano. Tudi Ramsay je kasneje v intervjujih zatrjeval, da je bila nesramnost do tekmovalcev zaigrana ter da je bil, ko niso snemali, do njih prijazen. Agresivnost naj bi bila pač bolj gledana kot pa prijaznost.
Peklenska kuhinja je sicer uspešen šov, a ni nič v primerjavi z Masterchefom, ki obstaja v vseh mogočih oblikah od otroških kuharjev do zvezdnikov. Tako kot v Peklenski kuhinji pa je tudi v tem šovu očitno gledljiva tekmovalnost, egomanija tekmovalcev, nevoščljivost in – v slovenskem primeru – čustvena drama. Če bi kdo v resnici kuhal tako zagrenjen in stravmatiziran kot tekmovalci kuharskih resničnostnih šovov, bi bila pripravljena hrana neprebavljiva. Kajti, kot je vedno govorila sestra Vendelina, je treba kuhati z ljubeznijo. A pred kamerami je to verjetno težko.
