Zakaj je po Denisu de Rougemontu, avtorju danes že klasičnega dela Ljubezen in Zahod iz leta 1939, tako imenovana strastna ljubezen lahko le prešuštna? Ker strastna ljubezen potrebuje ovire in odsotnosti – ljubimca se najbolj ljubita in želita, ko nista ali ne moreta biti skupaj. In ena izmed takšnih ovir, ki ju ločuje oziroma jima preprečuje, da bi bila skupaj, je zakonska zveza, v kateri je vsaj eden izmed subjektov (tudi v smislu podložnikov) ljubezenske strasti. Če Izolda ne bi bila nevesta kralja Marka, potem ji ne bi preostalo nič drugega, kakor da se s Tristanom poroči. Ampak potem Tristan in Izolda tudi ne bi stopila v legendo. Legendarni status sta lahko dobila le kot akterja strastne in obenem pogubne, smrtonosne ljubezni. In po Rougemontu je ta srednjeveška legenda iz 12. stoletja o Tristanu in Izoldi nič manj kot »temeljni evropski mit o prešuštvu« kot viru idealizirane strastne ljubezni. Da je »temeljni«, po njegovem mnenju pomeni, da je ta mit še dolga stoletja hranil zahodnoevropsko imaginacijo in fikcijo (»kaj bi bila književnost brez prešuštva!«), dosegel svoj »popolni izraz« v operni obliki, namreč v Wagnerjevi operi (kakor ga je mit o Don Juanu dosegel v Mozartovi operi) in profanacijo v filmu.
Wagnerjeva opera o Tristanu in Izoldi naj bi bila najpopolnejši izraz tega mita zlasti z drugim dejanjem, v katerem »vznemirljiv in vampirski crescendo« poveličuje figuro smrti ljubimcev. In tako razkriva resnico strastne ljubezni, ki da je želja po smrti. »Zaljubljenca sta si nevede, proti svoji volji želela zgolj smrti,« pravi Rougemont. Strastna ljubezen je tudi zasužnjujoča: »Strast hoče stapljanje, vpijanje, suženjstvo, ne povezovanje dveh svobod. V politiki temu pravimo totalitarizem.« Morda še bolj kot ta politična metafora pa je v knjigi Ljubezen in Zahod, ki je izšla tik pred izbruhom druge svetovne vojne, presenetljiva trditev, da je strastna ljubezen »tesno povezana z našim nagnjenjem do vojne«. Kot zagovornik zakonske zveze nasproti strastni ljubezni se je Denis de Rougemont po vojni ves posvetil realizaciji svoje ideje o združeni Evropi. Njegov kip stoji v Strasbourgu med kipi utemeljitev Evropske unije.
Zaljubljenca v literaturi
V dvorskih različicah vročica zaljubljencev, ki jo povzroči čudežni napoj, traja vse življenje, v ljudskih pa se učinek zvarka izgubi po treh letih. Včasih ga popijeta pomotoma, spet drugič je namenjen kralju Marku in Izoldi, a ga slednja podtakne Tristanu. Variacije so tudi v razpletu: ponekod zaljubljenca ubežita kraljevi jezi (v nekaterih se celo poročita in nadaljujeta rod), v drugih Tristana smrtno rani kraljevo zastrupljeno kopje.
V angleščini je zanimanje za srednjeveške in renesančne motive poniknilo vse do 19. stoletja, ko je mit v svojem ciklu pripovedne poezije Idylls of the King obudil Alfred Tennyson. Prvo dramatsko ubeseditev podpisuje Thomas Hardy leta 1923, motiv bežno ošvrkne tudi James Joyce v Finneganovem bdenju. Prvo postavitev zaljubljencev v moderni čas je zastavil Arthur Quiller-Couch, pri katerem srečamo kralja Marka v vlogi lastnika hotela in Tristana kot prodajalca čebule. Rusemary Sutcliff je v 70. letih prejšnjega stoletja zaslužna za večkrat nagrajene otroške adaptacije mita, enega bolj inovativnih zornih kotov pa predstavi ameriška pisateljica Diana L. Paxson v delu Beli krokar, v katerem zgodbo pripoveduje Izoldina služkinja Brangien, ki je omenjena v več srednjeveških različicah.
Eden najbolj znanih modernih romanov na to temo je Brazil ameriškega velikana Johna Updika, v katerem sta protagonista črni revni mladenič iz slumov, Tristão, in belo dekle višjega stanu, Isabel. Tristão slednjo zasleduje po plaži Copacabana in osvoji s prstanom, ki ga je ukradel ameriškemu turistu. Poroka ju kljub nasprotovanju staršev odpelje globoko v brazilski pragozd, kjer jima magija, ki tam še vedno vlada, na koncu zamenja barvi kože.
Zaljubljenca v glasbi
Čeprav je Richard Wagner, veliki nemški skladatelj 19. stoletja, mnogo motivov iz mita opustil, se mu pripisuje zasluga za nesmrtnost teh dveh tragičnih junakov. V navdih mu je bila ljubimka, muza, pesnica in grofica Mathilde Wesendonck ter Schopenhauerjeva filozofska ideja o »odrešenju«. Zaljubljenost in potem pisanje opere sta ga zanesla tako daleč, da je začasno odložil pisanje tetralogije Nibelungov prstan. Vmes se je zaradi ljubosumja njegove prve žene Minne z Mathilde celo razšel – vseeno pa je opero napisal do konca. Da pa so to njegovo dramo videli tudi na Zelenem griču v Bayreuthu, v njegovem glasbenem gledališču, je bila zaslužna šele druga žena Cosima Wagner, ki jo je na oder postavila po njegovi smrti, leta 1886.
Na premieri v Münchnu leta 1865 so jo najprej popljuvali in ji očitali preveliko mesenost. Pozneje so jo seveda ovrednotili drugače: Verdi je menda med poslušanjem vstal od začudenja in strahu, Bernard Shaw jo je označil kot izjemno psihološko študijo odnosa med ljubimcema, opero je hvalil tudi Richard Strauss. Mnoge glasbene prvine so pozneje odločilno vplivale tudi na razvoj klasične glasbe. Najpomembnejši sta »ideja večne melodije«, po kateri je melodija sestavljena iz zaporedja samih vodilnih motivov, ter »Tristanov akord«, vertikalno sosledje intervalov, ki je napovedal moderno dobo v glasbi.
V Sloveniji te operne drame še ni bilo na odru, čeprav so po njenih motivih lani postavili sodobni balet v SNG Opera in balet Ljubljana. Od slovenskih pevcev je v operi uspelo peti le Marjani Lipovšek, in sicer v vlogi Brangien v Bavarski operni hiši konec devetdesetih let, ko je dirigiral Zubin Mehta.
Največji pevski problem v tej glasbeni drami predstavlja tenorska vloga Tristana, ki velja za najtežjo sploh od vseh Wagnerjevih tenorskih partov in eno najtežjih v celotni operni zgodovini. Peti Tristana je kot povzpeti se na Mont Everest, je izjavil sloviti Placido Domingo, ki si je šele leta 2006 upal odpeti to vlogo, pa še to le studijsko. Poleg tehničnega gre predvsem za telesni napor. Prvi Tristan v zgodovini, Ludwing Schnorr von Carolsfeld, je umrl le enajst dni po praizvedbi in rekli so, da se je za vlogo dobesedno žrtvoval. To orjaško preizkušnjo naj bi v zgodovini zmogli le štirje tenoristi doslej.
