Slavka in Vilka ljudje poznajo kot mojstra polk in valčkov, manj znano je, da sta ustvarjala tudi za Slovensko popevko.
»Res je! S skladbami Zvezde padajo v noč, Solze v očeh in Podaj mi roko sva sodelovala na popevkarskem festivalu. Nekaj melodij v šlagerskem slogu je napisal tudi Vilko, in ko smo nekatere od njih z ansamblom posneli, mi je nekaj reklo, naj ostanemo kar tam, kjer smo. Sicer smo si nenehno prizadevali, da občinstvu ponudimo kaj novega, da se poslušalci na naših nastopih ne bi začeli dolgočasiti.« Poskrbela sta, da so do veljave prišli tako pevci kot inštrumentalisti. Skoraj za vsakega člana sta ustvarila melodijo, v kateri je lahko izrazili sebe in svoje glasbene vrline. »Tako smo koncerte popestrili s Koširjevimi humorističnimi vložki, Emi Prodnik sva namenila romantične melodije, kot so Murke, Čakala bom, Čar Julijskih Alp, Rudan je blestel s klarinetom…«
Na vprašanje, kako bi danes, ko se je v tehničnem smislu marsikaj spremenilo, ko imajo v glasbi vse pomembnejšo vlogo tudi računalniki, njegov ansambel zvenel, je utemeljitelj narodno-zabavne glasbe odgovoril: »Ne bistveno drugače. Glasba, ki sva jo z Vilkom ustvarila, ima svoje meje, in če me sprašujete, kakšne glasbene izlete bi si privoščil danes, lahko rečem, da se od tistega, s čimer smo začeli in kar smo vsa leta nadaljevali, ne bi oddaljil. Če danes poslušate podobne zasedbe, lahko ugotovite, da večina od njih še vedno igra tako, kot smo igrali mi.«
Na večini Avsenikovih koncertov so v prvih vrstah sedeli glasbeniki. Kitaristi so spremljali vsak Levčkov gib, harmonikarji so pozorno opazovali igranje Slavka, klarinetisti Rudana, basisti Sossa, trobentači Koširja.
Tržaški publicist Aleksi Jercog, pisatelj Ivan Sivec in Karl Lanzmeier so zgodbo o slavni zasedbi opisali v knjigah, tovarna glasbil Hohner je izdelala kar tri harmonike z Avsenikovim imenom. Od leta 1962 je namreč igral na glasbila omenjene znamke.
Zanimalo me je, kdaj je dobil tisto zdaj že legendarno Hohnerjevo z imenom Morino, s katero je žel največje uspehe. »Harmoniko mi je leta 1965 ponudila nemška tovarna glasbil Hohner. Na koncertu v Zürichu mi jo je na oder kot presenečenje prinesel Hohnerjev predstavnik Lindner.«
Na tisto studijsko danes igra vnuk Sašo Avsenik. Vrhunsko Hohnerjevo harmoniko z imenom Gola, ki so jo zaradi izjemne kakovosti poimenovali stradivari med harmonikami in je bila vredna vrtoglavih 25.000 mark, so Slavku v Nemčiji ukradli.
Leta 1990 so se fantje izpod Robleka poslovili z odrov. Vlečenje vzporednic med Avseniki in podobnimi ansambli nekoč in danes je nehvaležno, lahko rečemo kar nemogoče opravilo. Slavko in njegovi so začeli ustvarjati in nastopati v času, ko so bili ljudje lačni druženja, glasbe in zabave, konkurence skorajda ni bilo. Ko še ni bilo televizije, videa, računalnikov, pametnih telefonov in drugih sodobnih naprav. Ko sem ga v prisotnosti soproge Brigite vprašal, kako je z njegovim sluhom, ali se je z leti kaj poslabšal, je šaljivo odgovoril: »Mislim, da ne, sicer pa me žena včasih zmerja, da slišim samo tisto, kar želim!«
Leta 2003, ob 60-letnici Avsenikove glasbe, je radovljiška občina v krožišču na avtocestnem izvozu za Lesce postavila kip s klaviaturo, harmonikami in tradicionalnim dežnikom, ki simbolizira Avsenikovo glasbo.
Na vprašanje, kaj se mu je v karieri, polni presežnikov, zdelo najlepše, je Slavko odgovoril v stilu smučarja, ki po celodnevni naporni smuki ugotovi, da je najlepše sezuti pancerje: »Uspešni koncerti, aplavzi, priznanja, na koncu je vedno bila najlepša pot proti domu.« Njegova glasbena pot je bila povezana tudi z Nedeljskim dnevnikom. Tako je njegov ansambel leta 1988 na prevaljskem trgu pred desettisočglavo množico igral podoknico za 104 leta staro slavljenko Marijo Debelak, septembra leta 1996 je naš tednik vasovanje pripravil tudi njegovi soprogi Brigiti v Begunjah. Na začetku leta ga je Nedeljski na predlog bralcev razglasil za Slovenca stoletja. Med najinim zadnjim pogovorom, 28. januarja letos, sva s francoskim konjakom nazdravila visokemu priznanju. Na vprašanje, kaj sicer najraje vidi v kozarcu in na krožniku, je bil kratek: »Včasih, ko smo si marsikaj želeli, nismo imeli, danes, ko imamo dobrot na pretek, nam jih prepovedujejo zdravniki.«
Zanimalo me je, kako je biti simbol glasbe, ki jo poznajo tudi po svetu.
»Ko premišljujem, nikakor ne morem razvozlati dileme, zakaj se mi je v življenju dogajalo toliko nepojasnjenih stvari. Kot da bi me vodila neka energija, saj je bilo vse, kar se mi je zgodilo, eno samo veliko naključje. Še danes mi ni jasno, da mi je kot preprostemu kmečkemu fantiču, ki ni obiskoval glasbene šole in ni nikoli igral po notah, uspelo ustvariti melodije, in niti to, da sem sprejemal prava odločitve, se odpravil na prave kraje, kjer sem srečal prave ljudi.«
Že od otroštva je oboževal hribe in tudi svoji prvi avtorski melodiji, ki jo je zložil leta 1954, je dal naslov V planinski koči. In čeprav je svojo največjo uspešnico Na Golici posvetil enemu najbolj znamenitih vrhov v zgodovini slovenskega glasbenega sveta pri 24 letih, na samem začetku svoje glasbene kariere, je ob izteku svoje življenjske poti, pri petinosemdesetih, ustvaril nekaj velikega za svojo dušo. Napisal je melodijo in svoje prvo avtorsko besedilo Na Gori je pa cerkvica. Pesem je posvetil hribu Sveti Peter nad Begunjami, vzpetini in razgledni točki, po kateri je najbolj hrepenel tedaj, ko je bil najdlje od doma. Zdaj pa se je odpravil v neke druge višave. »Taka je bila božja volja,« je rad poudaril.
Konec