S starši pokojnih otrok, ki bi imeli glede na ugotovitve nedavnega nadzora ob bolje zastavljenem programu srčnih operacij večje možnosti preživetja, se v UKC Ljubljana še niso pogovorili. Prav tako jim zaenkrat ne nameravajo ponuditi poravnave oziroma odškodnin. »Ob morebitnih zahtevkih bomo preučili relevantne okoliščine in se odločili o vsakem primeru posebej,« napovedujejo. V zadnjih tednih, ko so ugotovitve še neuradnega poročila nadzornikov prišle v javnost, se starši nanje še niso obrnili.
Medtem se vrstijo opozorila, da bi morala biti bolnišnica pri pogovorih s prizadetimi svojci čim bolj samoiniciativna. Če bo končno poročilo nadzora pokazalo na neustrezno zdravljenje, jim lahko sama ponudi poravnavo.
»Naj se pogovorijo s starši, to je najmanj«
Še neuradno poročilo o programu otroške srčne kirurgije, ki kaže na pomanjkljivo skrb za njihovo varnost, je zajelo obdobje med letoma 2007 in 2014. Za odškodninsko odgovornost v tem obdobju je ljubljanski klinični center zavarovan pri zavarovalnici Adriatic Slovenica. Kot smo že poročali, so se za tožbo za zdaj odločili svojci dveh umrlih otrok. V enem od dveh primerov se je bolnišnica sicer poravnala, zdaj pa za višjo odškodnino tožijo zavarovalnico. Nadzorniki so sicer podrobneje preučili okoliščine smrti štirih otrok, ki bi ob ustreznejšem zdravljenju po njihovem verjetneje okrevali. Vzdržali pa so se ocen, koliko je neprimerno zastavljeni program, v katerem so zdravljenje podrejali kratkim obiskom izraelskega kirurga Davida Mišalija, prispeval k drugim smrtim. Pri nadzoru so namreč naleteli tudi na pomanjkljivo dokumentacijo o zdravljenju nekaterih otrok.
»Vodstvo bolnišnice in odgovorni za program naj se pogovorijo s prizadetimi starši. To je najmanj, kar lahko naredijo,« meni ljubljanska zastopnica pacientovih pravic Duša Hlade Zore. Po njenem pa bi bilo prav tudi, da bi se skušala bolnišnica, če bo končno poročilo nadzora pokazalo na neustrezno zdravljenje, s starši poravnati. »Danes je običajno, da pravna služba bolnišnic pritožbe preda zavarovalnicam, kjer imajo zavarovano odškodninsko odgovornost. Te praviloma trdijo, da pritožbe niso utemeljene, ljudem pa preostane le sodišče,« opaža Hlade-Zoretova. Nanjo so se že pred časom obrnili svojci enega od otrok s prirojenimi srčnimi napakami, pri katerem zdravljenje ni bilo uspešno, pa tudi iniciativa staršev, ki so opozarjali na slabosti starega programa.
Odločitev ne bi smeli prepuščati le zavarovalnici
Svojci, ki si želijo odgovorov o zdravljenju njihovega otroka, pa se medtem že obračajo na zdravniško zbornico, ki je imenovala nadzorno komisijo za otroško srčno kirurgijo. Na zbornici se nameravajo sestati tudi z obema civilnima iniciativama staršev, ki imata povsem nasproten pogled na stari program (eni so kritični do njegovega ukinjanja, drugi menijo, da so v UKC Ljubljana to storili prepozno).
A v stik s prizadetimi svojci otrok morajo stopiti tudi v UKC Ljubljana, opozarjajo na zbornici. »Z njimi naj se pogovorijo in vključijo mediacijo. Teh stikov ne smejo prepustiti le zavarovalnici. Starši večinoma pričakujejo moralno zadoščenje, v drugi fazi pa je verjetno smiselna tudi neka finančna poravnava. Če se bo bolnišnica otepala razgovorov z družinami teh otrok in se zavijala v birokratski jezik, bo to slabo za vse,« meni predsednik zdravniške zbornice prim. Andrej Možina.
Dosedanji odzivi bolnišnic so slaba popotnica
Z vidika prava je sicer povsem vseeno, ali je smrt otroka posledica slabe organiziranosti bolnišnice ali pa individualnih napak, pojasnjuje odvetnik David Sluga. V obeh primerih gre za zdravljenje v nasprotju z medicinsko doktrino in deontologijo, torej protipravno ravnanje. »Prvi odziv bolnišnice bi moral biti – brez kakršnih koli pomislekov – globoko in resnično obžalovanje ter opravičilo,« poudarja Sluga. Sam ima v sodnih postopkih izkušnje tako z zastopanjem pacientov oziroma njihovih svojcev kot bolnišnic, v dogajanje na otroški srčni kirurgiji pa kot odvetnik ni vpet.
Žal se glede na dosedanje izkušnje slovenske bolnišnice v podobnih primerih pogosto ne odzivajo primerno. Namesto da bi takoj priznale napake in »pritisnile« na zavarovalnice, se običajno sprenevedajo. Svojo odgovornost zanikajo, opaža Sluga, v poznejših sodnih postopkih pa skušajo celo vplivati na izvedence.
