Kovačič seveda ve, da gre za politično izjavo. Neposredno je ta izjava politična, ker jo je izrekel Kovačič kot predsednik visokošolskega sindikata na Univerzi v Ljubljani. »Alternativno produkcijo v ekonomski vedi« potrebujejo sindikati za uspešen boj za zaščito pravic delavcev: »To bi moral biti eden glavnih izzivov za združitev sindikalnih moči. Potrebujemo alternativni ekonomski inštitut kot raziskovalno, izobraževalno in aplikativno institucijo.« Izjava je politična tudi v širšem, lahko bi rekli občem pomenu, ker zadeva državno politiko. Kovačič je opozoril, da že »tudi ekonomisti priznavajo, da je ekonomska znanost paradigmatsko zabredla v neoliberalno enostranskost« in da »ta enostranskost vpliva na razpon državnih ekonomskih politik«.

Državne ekonomske politike se odvijajo na različnih ravneh. Velikega pomena je simbioza med ekonomsko politiko na ravni podjetij in na ravni države, simbioza med menedžerskim in političnim razredom. »Prevladujoča paradigma v obstoječih poslovnih šolah je izobrazila aktualni menedžerski razred, ki očitno obvlada finančne špekulacije, izčrpavanje podjetij in intenziviranje izkoriščanja,« je rekel Kovačič in podvomil, da je ta razred »uspešen pri usmerjanju podjetij v dolgoročni razvoj in rast«. Seveda ni. Ampak konec koncev to ni toliko naloga menedžerjev, kolikor je naloga države. Ključ tega problema je, da nobena slovenska vlada po osamosvojitvi ni imela strategije gospodarskega razvoja, ta zdajšnja še posebej ne. Naše vlade imajo vse bolj samo še eno funkcijo: pomagajo izvajati ekonomsko strategijo drugih držav in naddržavnih sil – proti našim interesom. Namesto državnikov imamo kolonialne upravitelje.

To, da odkar imamo svojo državo, ta država nima dolgoročne ekonomske politike, je seveda vedno znova bila politična odločitev. To politiko skupaj nosijo najvišji vladni uslužbenci in sploh politični razred in menedžerski razred. Vse blebetanje o tem, da je treba, kot se reče, gospodarstvo ločiti od politike, je spuščanje megle. Politika in gospodarstvo sta tudi danes tesno povezana, morda tesneje kot prej, četudi drugače. V starem sistemu je politika definirala ekonomsko strategijo, danes upravljalci države in upravljalci gospodarstva ustvarjajo razmere, ki jih označujeta ne le zavrženje strategije nacionalne ekonomske politike, marveč tudi razgradnja samega nacionalnega institucionalnega okvira odločanja. Take razmere so optimalno okolje za svobodo privatne pobude za stopnjevanje izkoriščanja in razmah kraje in ropanja nacionalnega bogastva. Ideologija te politike je tako imenovani neoliberalizem.

Neoliberalizem se predstavlja za ekonomsko znanost. V resnici je neoliberalizem od vsega začetka politično gibanje, ne znanost ali veda – politično gibanje, ki se je najprej po 1. svetovni vojni artikuliralo v jeziku ekonomske znanosti in se potem po 2. svetovni vojni ugnezdilo v institucijah ekonomske znanosti. Ne gre toliko za to, da je v ekonomski vedi zavladala neoliberalistična enostranskost, kolikor za to, da je politična prevlada neoliberalizma suspendirala ekonomsko vedo, v imenu katere neoliberalci sicer nastopajo.

Neoliberalizem nastane, ko liberalistični pogled na svet, malo filozofija in malo ideologija, vstopi v ekonomijo, si jo prikroji in se v njej udomači. Neoliberalizem je ekonomistični obrat v zgodovini liberalizma. Še pred okroglo sto leti je liberalizem – svetovni nazor in negotova, slabo profilirana politična usmeritev – imel komaj kaj opraviti z ekonomijo. Ekonomskega liberalizma dotlej ni bilo. Pred dvesto leti ni bilo niti liberalizma. Ime in »stvar sama« se pojavita šele potem, ko Napoleon začne širiti »liberalne ideje«. Kontekst, v katerem se rodi liberalizem, so diktatura in imperialistične vojne. Veliki moralni in politični filozofi 18. stoletja, ki so začeli raziskovati razmerje med državo in ekonomijo kot bistvo moderne politike in na katere danes gledamo kot na klasične politične ekonomiste, se niso imeli za liberalce, niti niso gledali nanje kot na liberalce njihovi sodobniki.

Ekonomski liberalizem je zadeva 20. stoletja. Klasik ekonomskega liberalizma ni Adam Smith, je Ludwig von Mises (ki je bil, napačno črkovan, zapisan v programu ene naših strank). Von Mises je Lenin z nasprotnim predznakom. Njegova znanost je fanatično nasprotovanje varstvu pri delu, reguliranju delovnega časa in otroškega dela, socialni varnosti (pozneje bi rekli socialni državi) in delavskim združenjem. Posebno gorak je bil sindikatom. Vsak štrajk je bil zanj »terorizem«. Fašistično nasilje pa je opravičeval. Fašistični boj proti socializmu in komunizmu je hvalil kot rešitev »evropske civilizacije«. To je neoliberalizem na svojem začetku in v svojem bistvu. Danes ima še močne, hitre računalnike.

Iz povedanega sledi, da država, katere ekonomsko politiko določa in usmerja neoliberalizem, svoje politike ne temelji na ekonomski vedi, ne na vednosti ne na stroki, pač pa na ideologiji brezobzirnega političnega gibanja. Alternativa neoliberalizmu je zato rehabilitacija ekonomske vede. Ta bo potem lahko pomagala proizvajati alternativne modele političnoekonomskega razvoja.