Avtobusi so se včeraj, sicer v nekoliko manjšem številu, vrnili na prenovljeni osrednji del nekoč glavne mestne prometnice, ki so ga zadnje štiri mesece v celoti zavzeli pešci in kolesarji. Dobršen del javnosti je spet negodoval, češ, ali moramo mestne zelence res vrniti na stara pota. Da, obvezno. Kajti kot prej omenjeno, je treba potrebo po premikanju, vključno z dostopom do središča mesta, zadovoljiti – tudi za starejše. Za razvoj koncepta trajnostne mobilnosti pa mora biti javni prevoz predvsem konkurenčen. Bi to bil, če bi mestni avtobusi še naprej ovinkarili po Bleiweisovi cesti, kjer bi se brez rumenega pasu na vozišču gnetli z osebnimi avtomobili?

Zagotovo ne. A ljudje imamo kratek spomin, sploh ko je treba razmišljati o zoprnih stvareh. Le kdo je v zadnjih dveh mesecih med srebanjem kavice ali koktajla na gostinskem vrtu tik ob vozišču Slovenske ceste razmišljal o gneči, ki se po poletnem mrtvilu z novim šolskim letom kot nočna mora prikrade na ljubljanske ulice in ceste? Le kdo je razmišljal o tem, kako bo septembra po teh ulicah in cestah vozil otroke v vrtec, šolo in na obšolske dejavnosti? In kako bo sam lovil avtobuse za pot v službo in domov?

Tudi župan Zoran Janković je priznal, da od vsepovsod prihajajo pozivi, naj pustijo Slovensko cesto zaprto za avtobuse, in da ga ta zamisel mika. A na srečo ni podlegel splošni evforiji. Morebiti bodo Slovensko cesto v celoti prepustili pešcem in kolesarjem le ob koncih tedna in poleti, ko je manj pločevine na ljubljanskih cestah. A o tem se bodo v Rotovžu odločali po novem letu, ko bo minilo poskusno obdobje nove prometne ureditve. V tem času pa bodo morali spremljati predvsem, kako se bo obneslo novo osrednje prestopno stičišče, ki so si ga omislili na Ajdovščini, saj poslej ne bo mogoče več z vseh avtobusov prestopati na enem postajališču. Včasih bo treba za ovinek, zaradi česar bodo tisti, ki ne poznajo Ljubljane, bržkone dobili siv las ali dva.

Še zanimiveje pa bo, kako si bodo mežikali vozniki avtobusov na eni strani ter pešci in kolesarji na drugi pri prehajanju iz Čopove ulice na Cankarjevo cesto. Semaforja namreč ne bo več. To bo tudi dober kazalnik, ali smo vsaj približno zreli, da bi v bližnji prihodnosti lahko uvedli tako imenovani skupni prometni prostor (shared space), ki so ga na mestni občini sprva napovedovali, a pozneje v strahu, da ne bi zakuhali (prometne) revolucije, stopili korak nazaj. Menda zato, da bi ob primernem času storili dva naprej; takrat, ko bodo v istem bazenu v sožitju plavali otroci, deskarji in morski psi?