Živžav na športnem igrišču Osnovne šole Vižmarje - Brod in otroško petje, ki je odmevalo izpod sence bližnjega drevesa, sta že na daleč naznanjala, da je po vročem in za šolarje zagotovo prekratkem poletju ponovno prišel 1. september.
Nekaj pred enajsto uro dopoldan so se k šoli, ki je obdana z zelenjem, začeli zgrinjati starši z malčki, ki so včeraj prvič prestopili šolski prag. Nekatere so na ta pomemben dan spremljali mlajši bratci ali sestrice, drugi prvošolčki so si tremo lajšali s pestovanjem šolskih torbic ali ljubih igrač, tretji so pogum našli v družbi sovrstnikov, ki so jih spoznali v vrtcu. Ravno slednji so najpogumneje izpuščali roke svojih staršev in glasno klepetali s svojimi vrtčevskimi poznanstvi.
Nekoliko bolj sramežljivi, kot je bila Špela Strojan, so ob starših radovedno opazovali vse, kar se je okoli njih dogajalo. Špela je s tihim glaskom naprej povedala, da se najbolj veseli učenja. Na vprašanje, česa se najbolj želi naučiti, pa je brez oklevanja zagotovila: »Pisati.« Samo Salmič, ki je navdušen tekal od prijateljev do staršev, sicer ni imel predstave, kaj se bodo učili v prvem razredu, a je dejal, da bi ga najbolj veselila igra.
Šole se jih večina ni bala
»Ni me strah šole,« je dejala sramežljiva Tinkara, ki je pričakovala, da bo v šoli drugače kot v vrtcu. »Jaz sem vzhičena ob tem prvem šolskem dnevu, po mojem bolj kot Tinkara,« je v smehu povedala njena mamica Saša. »To je kar velika prelomnica v njenem in naših življenjih, še vedno imam cmok v grlu,« je priznala Saša, ki upa, da bo drugo leto, ko bodo v prvi razred pospremili še Tinkarinega mlajšega bratca, lažje. Poleg znanja si Saša želi, da bi Tinkara v šoli pridobila pozitivno naravnanost do sveta, do življenja. »Želim si, da bi otroke naučili tudi uživati življenje. Da se bodo naučili, da šola ni edina in najpomembnejša stvar v njihovih življenjih, ampak da je še kaj drugega prav tako pomembnega,« je dejala Saša.
Novopečeni prvošolki Tini je starejši brat pred prihodom v šolo že nekoliko orisal, kaj lahko pričakuje od te med otroki zloglasne ustanove. »Povedal je, da bo v šoli dobro. Da se bomo naučili pisati in risati,« je povedala Tina, ki pa se je najbolj veselila igranja. Čeprav je njen oče Rok že s prvorojencem preživel proceduro prvega šolskega dne, je priznal, da je imel ponovno metuljčke v trebuhu.
Včerajšnji dopoldan ni bil prelomen samo za Špelo, Sama, Tinkaro in Tino, temveč za še skoraj 22.000 drugih slovenskih otrok, ki so naredili svoje prve korake na poti do učenosti. V Osnovni šoli Vižmarje - Brod je ravnateljica Nevenka Lamut vsakega od novih šolarjev pozdravila, povprašala po imenu in na kratko poklepetala. »Zelo pomembno je, da je prvi stik z otrokom, ki stopi skozi šolska vrata, oseben, da dobi občutek, da je dobrodošel. Kajti če se otrok počuti dobro, če ga že takoj na začetku pridobimo, potem z veseljem hodi v šolo in tudi rad dela,« je zagotovila Lamutova, ki je opazila, da so bili nekateri otroci nekoliko zadržani, drugi pa zelo ponosni, da začenjajo s šolo. »Zelo malo je takšnih, ki jokajo. Ampak tudi takšni se hitro privadijo novemu okolju. V enem tednu je vse v redu, dobijo prijateljčke in potem se veliko bolje počutijo,« je zagotovila ravnateljica.
Otroke in starše je nasmejala klovnesa Ifigenija
»Sprejem prvošolcev je bil včasih drugačen, ni bilo tako toplo, prijetno, kot jih sprejemamo danes, vse je potekalo zelo formalno, po pravilih. Ampak takrat so bili drugačni časi, tudi šola je imela drugačen odnos do tega dogodka,« se je Lamutova spominjala svojega prvega šolskega dne. Prvošolci na Brodu so se zagotovo dobro počutili ob sprejemu, saj jih je pričakala klovnesa Ifigenija Sfrčkljana. Ta je za otroke in starše pripravila zabavne učne ure zgodovine (žongliranja), glasbe in telovadbe, da so s smehom in sproščenostjo prebili napetost ob tem prelomnem dogodku.
Ko so se dodobra nasmejali, so učitelji treh oddelkov prvih razredov svoje nove učenke in učence povabili v razrede, kjer jih je pričakalo tudi sladko presenečenje, starši pa so dobili še nekaj zadnjih informacij o ustroju šole. Potem ko so si malčki ponosno nadeli rumene rutice, so jih v razredih obiskali starši, oboroženi s fotoaparati in mobilnimi telefoni, da so ovekovečili prve trenutke šolanja svojih otrok.
»Otroci so na prvi dan po navadi zvedavi, v pričakovanju, zanima jih, kaj se bo zgodilo. Starši po drugi strani že vedo, kaj njihove otroke čaka, zato je njim mogoče malo težje na ta dan,« je razmišljala Lamutova, ki meni, da je prvi šolski dan pomemben tudi pri vzpostavljanju odnosa med starši in učitelji, predvsem zato, da starši pridobijo zaupanje, da otrokom v šoli ne bo hudo.
