To nas je zanimalo, ker se čez mesec dni, natančneje oktobra, izteče najemna pogodba, po kateri uprava za izvrševanje kazenskih sankcij za omenjeni objekt Družbi hčera krščanske ljubezni sv. Vincecija Pavlovskega v Beogradu, ki ji je bila stavba vrnjena v postopku denacionalizacije, nakazuje slabih 10.700 evrov na mesec, na leto pa to nanese slabih 128.000 evrov. A je to seveda samo najemnina, k temu je treba prišteti še vse stroške, pozimi predvsem ogrevanja, ki tudi niso zanemarljivi, saj gre za zelo staro in energetsko potratno poslopje, navsezadnje pa tudi stroške dela. Tudi zato naj bi država preverjala možnosti, da bi prevzgojni dom bodisi preselila na kakšno cenejšo lokacijo bodisi do oktobra izposlovala nižjo ceno najemnine.
A do izteka pogodbe je le mesec dni, v upravi pa pravijo, da za zdaj »ni novih dejstev«. V Radečah so temu, da ohranijo omenjeni dom in s tem tudi nekaj dragocenih delovnih mest, vseskozi naklonjeni. Navsezadnje tudi težav z mladoletniki, ki so v tem domu nastanjeni, prebivalci nimajo. »Prevzgojni dom v Radečah vsaj do izteka najemne pogodbe ostaja v obstoječih prostorih,« so zatrdili v upravi za izvrševanje kazenskih sankcij.
Mladi obsojeni tudi za najhujša kazniva dejanja
V oči pa bode tudi dejstvo, da je v omenjenem domu trenutno zaposlenih kar 51 javnih uslužbencev, vsi, razen enega, so zaposleni za nedoločen čas, medtem ko vzgojni ukrep trenutno tam prestaja 16 mladih, od teh je le ena mladoletnica. Kar pomeni, da nad enim gojencem bedijo kar trije zaposleni.
Pretirano? V upravi za izvrševanje kazenskih sankcij zatrjujejo, da ne. Šlo naj bi namreč za populacijo z osebnostnimi, čustvenimi in vedenjskimi težavami. »Prevzgojni dom Radeče izvršuje vzgojni ukrep oddaje mladoletnika v prevzgojni dom, ki ga izrekajo sodišča po vsej državi mladim, starim med 14 in 23 let, saj je ta po organizaciji in zunanjem videzu podoben zaporom, medtem ko je po delu, vsebini in usmerjenosti bolj podoben vzgojnim zavodom,« pravijo v upravi.
V tem domu so mladi z različnimi motnjami, ki so bili neuspešno obravnavani že v drugih vzgojnih ustanovah, ki v šoli niso bili uspešni ali so iz nje celo izstopili. Prav tako gre za mlade, obsojene za različna hujša kazniva dejanja, od premoženjskih deliktov do nasilništva, tudi za spolno nasilje, proizvodnjo in razpečavanje prepovedanih drog, poskus umora, celo za umor in podobno. Po navadi ti mladi prihajajo iz neurejenih družin in so pasivni, nekateri tudi zasvojeni z drogo in predvsem nasilni. Zato je naloga vseh, da jih prevzgojijo in izobražujejo oziroma poklicno usposabljajo.
V izobraževanje in delo so namreč vključeni vsi mladoletniki, večina šolskih programov pa je organizirana znotraj prevzgojnega doma, kjer poteka obravnava v vzgojnih skupinah na več ravneh. Imajo poseben oddelek brez drog, pa tudi odprti oddelek, še zlasti se trudijo, da sodelujejo s starši in drugimi družinskimi člani in jih pripravljajo na mladoletnikovo ponovno vrnitev v primarno okolje.
»Za učinkovito izvajanje vzgojnega ukrepa je potrebno dnevno interdisciplinarno sodelovanje z različnimi službami, tudi pedagogi, psihologi, socialnimi delavci, učitelji, delovnimi inštruktorji in tudi pravosodnimi policisti,« pojasnijo v upravi za izvrševanje kazenskih sankcij. Pravijo, da ravno našteti razlogi dovolj nazorno kažejo, čemu je razmerje med mladoletniki na prestajanju vzgojnega ukrepa in številom zaposlenih drugačno kot v drugih zavodih, kjer obsojenci prestajajo zaporne kazni. »V tem primeru gre vendarle za populacijo, ki je s strokovnega vidika posebno zahtevna in terja bolj strukturiran pristop obravnave,« so razložili v upravi za izvrševanje kazenskih sankcij.