Po podatkih združenja ALMR, ki povezuje približno 180 podjetij s približno 20.000 pubi, bari, restavracijami in nočnimi klubi, je bilo leta 2005 v Britaniji 3144 registriranih (nočnih) klubov. Zdaj jih je le še 1733. To pomeni, da je v desetih letih vrata zaprlo 1611 klubov, večina med letoma 2007 in 2012.
Žrtve recesije
Klubska kriza se je začela kmalu po globalni finančno-bančni krizi leta 2007. Razvila se je recesija, ki je glavni razlog za klubsko krizo, ker je za več kot deset odstotkov zmanjšala vpis mladih na univerze in ker so študenti, ki tvorijo glavnino obiskovalcev nočnih klubov, nenadoma imeli veliko manj denarja. Obenem je recesija dramatično povečala število nezaposlenih mladih Britancev v starostni kategoriji od 18 do 25 let, ki tvorijo tri četrtine obiskovalcev klubske scene.
Manj obiskovalcev, njihovi manj številni obiski in plitkejši žepi so botrovali dramatičnemu padcu prometa klubov. Pred krizo, leta 2007, je imela britanska klubska »industrija« več kot 2,5 milijarde evrov letnega prometa. Do leta 2012 se je znižal za več kot četrtino. In se še naprej, res počasneje, znižuje. Britanija se je izvila iz recesije in število nezaposlenih, tudi med mladimi, se je v zadnjem letu, dveh res zmanjšalo, vendar so zaslužki velike večine zaposlenih bedni, kar pomeni, da še vedno bistveno manj porabijo za nočno življenje, posebno če ne živijo pri starših, ampak so najemniki. Večina porabi polovico zaslužka za najemnino, najmanj tretjino preostalega pa za prevoz na delo.
“Kultura” predpitja in predpolnjenja
Recesija in z njo plitkejši žepi mladih so prinesli razcvet trenda, prave nove »kulture«, ki boleče vpliva na zaslužke klubov. Gre za tako imenovani pre-drinking, ki mu rečejo tudi pre-loading. Torej predpitje in predpolnjenje pred odhodom v klub. Fantje in dekleta se ločeno dobijo doma, kupijo poceni alkohol v samopostrežbah, po navadi z blagovno oznako samopostrežnih verig, ker je ta najcenejši, se bolj ali manj napijejo in gredo bolj ali manj polni (alkohola) v klub, kjer potem samo dolijejo z eno, morda dvema pijačama, kar avtomatično pomeni znižanje prometa klubov. Pogosto se zgodi, da nekateri od njih ali vsi pretiravajo in da jim zaradi predpitja, ker so pijani, ne dovolijo nadaljevati pitja v klubu ali pa omagajo še pred odhodom v klub. Ironično je, da je ravno alkohol oziroma pretirano pitje mladih, s katerim so klubi v preteklosti pravljično zaslužili, ker so bili dolgo edini, ki so stregli alkohol po enajsti uri zvečer, zdaj prav tako pomemben povzročitelj klubske krize. Ker ga mladi prej popijejo več in preveč in ker ga v klubih popijejo premalo, v povprečju manj kot dve pijači na glavo.
Velika novost na vratih mnogih klubov, ki bi jo oblastniki radi uvedli vsepovsod, so naprave za merjenje količine alkohola v izdihanem zraku. Nekoč so bili veliki mišičasti možje tisti, ki so odločali o tem, ali si preveč pijan za klub, zdaj je to prepuščeno manj popustljivemu »alkotestu«, ki še zniža zaslužek kluba. Združenje, ki zastopa klube, je odločno proti temu, saj trdi, da alkotest poveča probleme pred vrati in da usposobljeno osebje ne samo bolje ve, ali je stranka že »prepolna«, ampak tudi mirno razreši »pijanske« napetosti ter s tem prepreči, da bi zavrnjene stranke delale hrup in vse vrste težav v soseščinah klubov. A policija zagovarja uvedbo alkotestov na vratih klubov.
Omejitve in restriktivni zakoni
Ministry of Sound je ikonsko ime londonske klubske scene, kjer so v osemdesetih in devetdesetih letih zasloveli številni didžeji. Njegov šef Lohan Presencer je podatek o tem, da je danes na Otoku skoraj pol manj klubov kot pred desetletjem, komentiral z oceno, da je vodenje kluba v letu 2015 velik izziv. Kot razloge za klubsko krizo je navedel recesijo, zaradi katere so še vedno številni ljudje pod finančnim pritiskom, veliko zvišanje univerzitetnih šolnin (leta 2012 so poskočile s 3000 na 6000 na 59 univerzah in na 9000 na 64 univerzah), prepoved kajenja v zaprtih javnih prostorih, veliko strožje zakonske in druge formalnopravne ovire za klube, ki so posledica nestrpnosti njihovih sosedov in lokalnih vlad na eni ter sprostitev zakonov o »odpiralnih časih« za pube in bare na drugi strani.
Nočni klubi so bili v preteklosti mlatilnice milijonov, ker so lahko edini stregli in prodajali alkohol po enajsti uri. Od leta 2005 velja zakon, po katerem lahko pubi in bari strežejo alkohol, trgovine pa ga prodajajo 24 ur na dan, če zaprosijo in dobijo dovoljenje. Ni jih ogromno, so pa. Na tisoče pubov in barov je odprtih do polnoči, enih in dlje. V Angliji in Walesu je njihovo število doseglo vrhunec, 79.000 leta 2010, potem pa se je začelo zniževati – zaradi višjih davkov in zaradi pritožb ljudi v soseščini. Če se jih pritoži dovolj, lahko lokalna vlada prekliče dovoljenje. A zdi se, da je največja nestrpnost do ponočevanja uperjena proti klubom. V združenju ALMR, ki zastopa tudi klube, pravijo, da se je odnos do nočnih klubov v Britaniji povsem spremenil. Vse več je pritožb ljudi v soseščini klubov. Lokalne vlade naj bi se do njih vedle diskriminatorno, ker so takšne do mladih ljudi in do njihove nočne zabave. Klube naj bi dušile z visokimi davki in strogimi predpisi. In s trditvami, da so klubi krivi za (ne)kulturo pitja mladih, ki ji pravijo »bing drinking«, krokanje (pitje veliko alkohola v kratkem času) in antisocialno in nasilno vedenje. Omenjeni legendarni klub Ministry Of Sound je porabil že milijon funtov v pravni bitki, s katero želi preprečiti, da bi samo nekaj metrov proč od klubskega vhoda zgradili stanovanjsko sosesko, ker se boji pritožb in celo zaprtja 22 let starega kluba. The Arches, priljubljeni klub v Glasgowu na Škotskem, je finančno propadel le dva meseca po tistem, ko je moral na zahtevo lokalne vlade zapiralni čas premakniti s tretje ure na polnoč, ker je to njegov zaslužek zmanjšalo za polovico.
Najprej dobrodošli, potem moteči
Vsi kritiki klubov pozabljajo, da so ti ključnega pomena za glasbo, posebno plesno, za didžeje in glasbenike, ki pogosto nastopajo v njih, zlasti neznani. Pozabljajo tudi to, da priljubljeni klubi prinesejo življenje v del mesta, v katerem se pojavijo. Ko se razživi, jih imajo za motnjo. Dober primer je Hackney v Londonu, nekoč zanemarjen in problematičen, ki so ga klubi pomagali spremeniti v danes živahen, priljubljen in »moderen« del prestolnice. Zdaj lokalna vlada pritiska na njih na vse mogoče načine, da bi jih izrinila iz Hackneyja, domnevno zaradi neprimernega vedenja obiskovalcev.
Klubi poskušajo ustaviti svoj zaton s pomočjo internetnih družbenih omrežij. Plačujejo na primer na facebooku mlade priljubljene fante in dekleta, da objavljajo povezavo s klubskimi spletnimi stranmi in fotografije z zabav v klubih. Te pogleda že več kot 1,2 milijona ljudi na mesec. Najboljši klubi so popestrili ponudbo, jo iz noči razširili v dan: z glasbo v živo, nastopi komikov in hrano. Z malo učinka. Najboljša rešitev, pravijo, bi bil nov vznemirljiv glasbeno-plesni žanr, ki bi sam po sebi napolnil plesišča.
