Lokalne turistične organizacije danes Parenzano, ki vodi skozi stara mestna naselja, med vinogradi in nasadi oljk, spet drugič tik ob morju, promovirajo kot Pot prijateljstva in zdravja. Na njej lahko kljub vročini sredi dneva srečate številne rekreativce pa tudi domačine na poti med obalnimi mesti. Če kolesarji in pešci na skupni stezi še nekako shajajo, pa so ponekod na progi moteči številni mopedisti, ki Parenzano izkoristijo kot bližnjico do mestnih središč.
Zgledna urejenost ji je v zadnjem obdobju priskrbela regijski naziv za najboljšo tematsko pot, ki ga je Parenzani v okviru projekta Moja dežela lepa in gostoljubna v sodelovanju s partnerji podelila Turistična zveza Slovenije.
Del proge, skoraj nevede, vsak dan prehodi domačinka Irma Orel, ki nam je zaupala, da se še dobro spomni tirov, vlaka pa ne. Na kolesarski poti opaža veliko kolesarjev, poleg domačinov pa je na stezi najti posebno veliko Italijanov. Orlova je zadovoljna, da se s kolesarsko potjo obuja spomin na železnico in povezavo treh različnih dežel, a meni, da bi se moralo ohranjati spomin še na marsikaj drugega.
Pot še prijetnejša po odprtju predora Markovec
Vsaj enkrat na teden se na Parenzano poda Tržačan Fabio. Še posebej mu je všeč del proge med Izolo in Sečovljami, kjer je s Parenzane prekrasen pogled na soline. K srcu mu je v zadnjem času prirasel tudi del proge tik ob morju, med Koprom in Izolo, kjer je po odprtju predora Markovec kolesarjenje veliko bolj umirjeno in prijetno. Fabiu se Parenzana na slovenskem delu ne zdi preveč zahtevna, zahtevnejši se mu zdijo klanci na Hrvaškem.
Nad slovenskim delom Parenzane je navdušen tudi domačin Domen iz Kopra. »Proga je zelo enostavna, brez večjih klancev, lahko bi bila le malo širša,« nam je zaupal na enem od postajališč, kjer se kolesarji lahko osvežijo s pijačo in prigrizki. Domen je progo od Trsta do Poreča v celoti prevozil že dvakrat, najbolj všeč pa mu je del med Izolo in Portorožem, zaradi neokrnjene narave in dveh osvetljenih predorov. Nekoliko je razočaran nad urejenostjo proge na hrvaški strani, kjer je na veliko odsekih grob gramoz, na katerega lahko gredo le kolesarji s širšimi pnevmatikami.
Upokojenci in družine z otroki
Po Parenzani že več kot deset let redno kolesari upokojenec Milan iz Hrastnika, ki na slovenski obali preživlja poletja. Najraje se vozi med Koprom in Ankaranom. Proga se mu zdi zelo dobro urejena in slikovita ter več kot primerna za upokojence, prav zaradi preprostega reliefa in številnih počivališč ob njej.
Med sprehajanjem po Parenzani smo naleteli tudi na družino, ki prebiva na Dunaju. Nad kolesarsko progo so več kot navdušeni, nanjo pa se odpravijo praktično vsakič, ko pridejo na Obalo na obisk k sorodnikom. Zgodovine proge ne poznajo, a se jim zdi odlično, da je nekdanja železnica zaživela v novem duhu in prometna infrastruktura ni bila prepuščena propadu.