Potem pa, pravijo pobudniki, ki se jim množično s podpisi pridružujejo tako osnovnošolčki kot tudi gospodinje in sloviti odvetniki, naj opravijo referendum, na katerem bo večinska volja odločila, ali bo Za dom spremni postal uradni pozdrav hrvaške vojske, kot predlaga nekaj sila pametnih in naprednih Hrvatov. Ali pa ne. A izid ni važen. Važno je, da je procedura javna in demokratična, glasovanje pa svobodno in, kar se Hrvatov tiče, tudi pod nadzorom Evropske unije. Ko pa bo izid javen in jasen, ni dvoma, da bo z njim popravljena zgodovinska krivica in odpravljena stigmatizacija enega najstarejših evropskih ljudstev, in potem nihče več na tem svetu ne bo mogel očitati Hrvatom, ker javno izražajo pripravljenost, da branijo svoj dom, ali pa da so pripravljeni očediti ga, na njem pomiti okna, popraviti streho in početi vse drugo, kar vsak dom potrebuje. Še najmanj pa jim bo lahko kdor koli očital, da ima tak skrben odnos do doma kakršno koli ustaško konotacijo.
Sploh pa ne verjamem, da je logično, potem ko je večina povedala svoje, omejiti ta pozdrav zgolj na vojsko, kot da je samo ona pripravljena braniti dom. S tem pozdravom bi se moral začeti vsak šolski dan v vsakem razredu v vsaki šoli, vsako zasedanje parlamenta, vsako srečanje hrvaških delegacij s slovenskimi, vsak začetek vožnje vsakega vlaka, da ne naštevamo dalje. Kar pa je najpomembnejše, pozdrav je treba nemudoma uvrstiti na Unescov seznam zaščitene svetovne kulturne dediščine, kajti velika tragedija bi bila, če bi se izgubil na smetišču zgodovine.