Od danes bodo morali biti pešci in kolesarji, ki so lahko skoraj štiri mesece brezskrbno prečkali osrednji del Slovenske ceste kjer koli, spet previdni. Prenovljeno vozišče se je namreč iz območja za pešce preobrazilo v območje omejene hitrosti (cona 30), kar pomeni, da je po njem vnovič zabrnel javni prevoz, konkretneje mestni zelenci, saj taksisti po novem niso več dobrodošli.
Avtobusi morajo skozi mestno središče
Na odseku med Šubičevo ulico in Gosposvetsko cesto so v enajstih mesecih, kolikor je trajala prenova, v celoti zamenjali kanalizacijo in vodovod ter obnovili vse hišne priključke. Poleg javne razsvetljave, novih avtobusnih postajališč in širšega pločnika, česar so veseli tudi gostinci, so za utrip nove ljubljanske »dnevne sobe« poskrbeli predvsem tlakovci, ki se razprostirajo na 16.000 kvadratnih metrih, in drevored 63 malih jesenov.
A arhitekt in urbanist Marko Peterlin, direktor Inštituta za politike prostora, pravi, da glavna prednost prenove Slovenske ceste ni estetski vidik in preživljanje prostega časa, temveč učinkovito delovanje javnega prometa. »Vsaka ulica, ki jo preurediš in zapreš za promet, je lepo videti. Tudi Slovenska cesta brez avtobusov je delovala mikavno, toda ljudem, ki se morajo vsakodnevno voziti z avtobusom, je za to figo mar. Zato je želja po Slovenski cesti brez avtobusov nezdružljiva z željo po učinkovitem javnem prometu. Urejen javni promet pa je osnovni pogoj, da mesto deluje. Slovenska cesta je tista, po kateri mora voziti javni promet, saj je edina primerna zanj. Po njej gre namreč edina povezava sever-jug, ki preči mestno središče, avtobusi pa morajo skozi mestno središče,« je jasen Peterlin.
Velik izziv za vse uporabnike
A to bo velik izziv za vse uporabnike, je prepričan dr. Matej Ogrin, predsednik društva Cipra Slovenija in koordinator Koalicije za trajnostno prometno politiko. »Generalno gledano se mi zdi prava pot, da smo na Slovenski cesti od motoriziranih vozil obdržali le javni prevoz. Se bomo pa morali vsi skupaj še veliko naučiti, kajti zdaj smo si pešci in kolesarji osrednji del Slovenske ceste prisvojili. Bodo poslej kolesarji res vozili samo po tlakovcih? Bodo šli pešci čez cesto samo pri nekdanjem semaforju med Čopovo ulico in Cankarjevo cesto? Lahko se zgodi, da vse ne bo potekalo gladko,« opozarja dr. Ogrin. Vendarle upa, da mestna oblast ne bo prehitro vrgla puške v koruzo, če se bo kaj zalomilo. In da ne bo podlegla pritisku taksistov, da se vrnejo na Slovensko cesto.
Dr. Lipar: Raje vidim semafor kot povožene ljudi
Predstojnik Prometnotehniškega inštituta pri Fakulteti za gradbeništvo in geodezijo v Ljubljani dr. Peter Lipar pa je pesimist. »Ne znam si predstavljati – in upam, da se motim! – sobivanja množice avtobusov in ljudi, ki so se v štirih mesecih navadili na svobodno gibanje na tem odseku,« je do nove prometne ureditve skeptičen dr. Lipar.
Po njegovem mnenju bi morali število avtobusov, ki vozijo po osrednjem delu Slovenske ceste, zmanjšati vsaj za polovico (zdaj so njihovo število zmanjšali s 1800 na 1200 na dan), da bi se poznal učinek. »Očitno se tudi mestna oblast boji, da bodo pešci vendarle preveč ogroženi in da bodo ovirali avtobuse, zato imajo pripravljene vse inštalacije, da lahko čez noč spet vzpostavijo semaforje. Če gre za prometno varnost, osebno raje vidim semafor kot povožene ljudi,« je jasen dr. Lipar. Poudarja, da je sedanja prometna ureditev neke vrste kompromis med različnimi željami: »Zdaj ni ne pešcona, ne prava cona 30, ne skupni prometni prostor, ampak zmes vsega tega.«
