V nasprotju z moškim superpokalom, ki je doživel osmo izvedbo, je bil ženski šele drugič, po lanski zmagi proti Zagorjankam v Ilirski Bistrici (29:28) pa se je Krim na teniškem igrišču ŠRC Marina v peklenski vročini veselil druge lovorike. Ko so na modro igralno površino, položeno na teniško igrišče (na njej se igrajo tudi tekme lige prvakov), ob 20.30 stopili Celjani in Velenjčani, je bilo še vedno 27 stopinj Celzija. V nasprotju z lansko portoroško premiero sta bili opazni dve veliki razliki: tribune so bile polne skoraj do zadnjega kotička (1500 ljudi, lani 600), vsaj majhen semafor pod vrhom ene izmed tribun pa je vsaj delno zamenjal lanskega – ročnega, kot ga uporabljajo pri namiznem tenisu. Zaradi nabiranja kondenza na tleh so imeli največ dela fantje in dekleta, ki so kar z brisačami brisali igralno površino. Zaradi prekinitev je prvi polčas trajal 50 minut, celotna tekma pa skoraj dve uri.
Na »drsališču« so se v prvem polčasu bolje znašli pivovarji, ki so vodili že za pet zadetkov (13:8, 14:9, 15:10), čeprav je v tem delu igre velenjski vratar Benjamin Burić zbral deset obramb. Ko sta se v nadaljevanju pri Gorenju prebudila Staš Skube (v prvem polčasu le en zadetek, v drugem pet) in Mario Šoštarič (vseh šest v drugem), Klemen Ferlin pa je skoraj ponovil Burićev izplen (9 obramb), je sledil preobrat. V 51. minuti je Gorenje prvič izenačilo (23:23), v naslednji prvič povedlo, v 55. minuti pa vodilo za dva zadetka (26:24).
Kazalo je, da bodo Velenjčani le prekinili urok, kajti Celjanov niso premagali od 4. decembra 2013, a je sledila dramatična končnica. Pri 27:27 je celjski vratar Urban Lesjak minuto in pol pred koncem ustavil strel Staša Skubeta s sedmih metrov, Žiga Mlakar pa je zadel za 28:27. Ko je v zadnjem Gorenjevem napadu Anže Ratajec izgubil žogo, so podaljški splavali po vodi, zmago Celjanov pa je tik pred koncem potrdil Šime Ivić. Posebna žirija je za najboljšega igralca superpokala izbrala Miha Zarabca, pri ženskah Elizabeth Omoregie (Krim), oba pa sta kljub vročini dobila zimski nagradi – vsak po par smuči.
Celjsko slavje ob četrtem superpokalu (Gorenje tri, že pokojni Cimos eno) je delno pokvarila poškodba kolena Blaža Janca, ki mu je eden nasprotnikovih igralcev padel na nogo. Janca danes čaka magnetna resonanca, prve neuradne informacije po tekmi pa niso bile vzpodbudne. »V prvem polčasu smo vodili že za pet zadetkov, a bi morali še za več, v igri 6 na 6 pa smo bili boljši v vseh elementih igre. Do padca v drugem polčasu je prišlo zaradi številnih izključitev na naši strani, saj smo polovico tega dela igrali z igralcem ali celo dvema manj. A zasluženo smo zmagali, v igri pa imamo še veliko rezerv,« je po deseti zaporedni zmagi proti Gorenju dejal trener Branko Tamše, ki si je poleg rumenega kartona prislužil še izključitev tik pred koncem prvega polčasa. »Celotno tekmo sem bil miren, zato mi ni jasno, zakaj sem dobil karton. Nisem reagiral na sodniške odločitve, čeprav bi lahko, ker so bile nekatere v našo škodo. Izključitev? Mislil sem, da je že konec polčasa, zato sem za korak stopil na igrišče, da bi nekaj dopovedal svojemu igralcu Fižuletu, ki je bil izključen, a me ni slišal. Ob tem so z nasprotne strani padale grde opazke, ki jih jaz ne bi nikoli izrekel nobenemu trenerju in jih tudi ne bom, ker se nočem spuščati na tako nizko raven. Ne bi komentiral vedenja nasprotne strani, ker to, kar je počela, ne spada v rokomet.«
»Naše tehnične napake, slabo vračanje v obrambo in vratar Gajić so bili glavni razlogi za visok zaostanek v prvem polčasu. V drugem smo se pobrali in naredili preobrat, a nismo dokončali naloge. Gajića smo v drugem delu sicer prerešetali, toda v zadnjih dveh minutah smo naredili preveč napak in nismo znali zadeti,« je ocenil Gorenjev trener Gregor Cvijič. Čeprav so Velenjčani ostali brez prve lovorike po sezoni 2012/13, ko jih je zapustil Tamše, Cvijič – peta zaporedna ničla proti Celjanom – ni bil nezadovoljen: »Graditi moramo na igri iz drugega polčasa. Prepričan sem, da bomo Celjane kmalu le premagali. Naš čas bo zagotovo prišel.«
