Najboljši atlet 21. stoletja, po mnenju mnogih tudi najboljši športnik tega obdobja Usain Bolt, je v minulih desetih dneh znova zažarel. Na prizorišču 15. svetovnega prvenstva v atletiki se je po zaslugi njegovih uspehov večina stvari dogajala okoli najhitrejšega zemljana. Jamajčanovi uspehi, ovekovečeni z novimi dosežki, so zasenčili novega predsednika Mednarodne atletske organizacije (IAAF) Sebastiana Coeja, dopinški škandal pred prvenstvom in številne mejnike drugih največjih atletskih zvezdnikov. Da je Bolt še vedno najboljši sprinter na svetu, je moral na Kitajskem iz sebe iztisniti zadnje atome moči, podobno kot pred tremi leti na olimpijskih igrah v Londonu, ko je nanj pritiskal rojak Yohan Blake. Tokrat je imel največ privržencev doslej, saj je njegova športna pot vsaj za zdaj nasprotno od tekmeca Justina Gatlina dopinško brezmadežna.
Boltov edini poraz na velikih tekmovanjih od leta 2007, ko je bil v Osaki svetovni podprvak na 200 m, ostaja finalni na 100 m v Daeguju pred štirimi leti, kjer je bil diskvalificiran zaradi prehitrega starta. Odtlej je zbral enajst zlatih kolajn na svetovnih prvenstvih in šest olimpijskih. K organizaciji prvenstva v Pekingu ni bilo večjih pripomb, številne majhne pa so stalnica organizatorjev velikih tekmovanj. Kitajska prestolnica se je predstavila svetu v krasni luči, saj je zaradi številnih ukrepov prodrl vanjo smog šele zadnji dan, ko je bilo tudi nekaj poletnih neviht, sicer pa se je dva tedna nad Pekingom bohotila modrina neba.
Spodbudni slovenski nastopi
Slovenska atletska odprava je bila v Pekingu osemčlanska. Pogled nanjo je bil s stališča pričakovanj pred sezono presenetljiv. Izmed starejših atletov, ki so se zadnja leta redno udeleževali velikih tekmovanj, sta bili v reprezentanci le metalka kopja Martina Ratej in skakalka Tina Šutej ter občasna udeleženka sprinterka Sabina Veit. Drugi, ki bi morali po teoriji vleči slovenski voz, so bili poškodovani ali tako slabi, da so krepko zaostajali za normami za nastop na največjem tekmovanju. Norm B, na podlagi katerih so dolga leta dobro živeli številni slovenski atleti, v svetovni atletiki ne bo več. Velika tekmovanja so rezervirana za elito. V slovenski reprezentanci je bilo na svetovnem prvenstvu kar pet novincev, in sicer Maja Mihalinec, Maruša Mišmaš, Luka Janežič, Robert Renner in Žan Rudolf. Posledično slovenska reprezentanca brez Primoža Kozmusa po dolgih letih ni bila v igri za osvojitev kolajne na velikem tekmovanju.
Menjava generacij je v slovenski atletiki očitna. Poleg novih imen na največjih tekmovanjih ima slovenska atletika v ozadju še precej obetavnih športnikov, ki so v tej sezoni osvajali kolajne na velikih tekmovanjih med vrstniki ali se uvrščali blizu njih. Vzdušje v slovenski reprezentanci je bilo odlično. Mladi atleti gojijo prijateljski odnos, se ves čas družijo in držijo skupaj. Za njihov nadaljnji razvoj je zelo pomembno, da bodo imeli ob sebi ljudi z energijo, ki bodo hkrati pripravljeni žrtvovati svoj čas za njihov uspeh in jih zaščititi pred zunanjimi negativnimi vplivi.
V olimpijski sezoni, ki je pred vrati, ne gre pozabiti na najizkušenejše člane v slovenski reprezentanci. Primožu Kozmusu, Snežani Vukmirović, Matiju Kranjcu in Barbari Špiler, ki so manjkali v Pekingu, je treba omogočiti maksimalno pripravo na olimpijsko sezono. So izkušeni atleti. Olimpijsko leto bo pokazalo, ali je za večino med njimi le slabša sezona ali so za njimi najboljša leta.
Pogled na povprečje Dnevnikovih ocen devetih slovenskih nastopov (Maja Mihalinec je tekmovala na 100 in 200 m) kaže, da so bili pozitivni (ocena 5,66). Najbolj je razočarala skakalka ob palici Tina Šutej, ki ni preskočila izbrane začetne višine, najbolj sta presenetila edini slovenski finalist skakalec ob palici Robert Renner in polfinalistka v sprintu na 200 m Maja Mihalinec. Poleg Rennerja je državni rekord izboljšal tudi 19-letni Luka Janežič v teku na en stadionski krog. A so časi v svetovni konkurenci tako napredovali, da rezultat 45,27 ni bil dovolj za uvrstitev v polfinale.
Martina Ratej ni prava vodja
Zadnjo besedo v slovenski reprezentanci je imela Martina Ratej. Slovenska rekorderka v metu kopja je v preteklosti večkrat dokazala, da je bila slabša od pričakovanj na najpomembnejšem nastopu sezone – finalu velike tekme. V Pekingu je bila na drugem svetovnem prvenstvu zapored daleč od uvrstitve v finale. Podobno kot v drugih disciplinah se je tudi v metu kopja povprečje daljav močno dvignilo, za uvrstitev v finale pa je bilo treba vreči krepko prek 62 m, kar se doslej na velikih tekmovanjih še ni zgodilo. S slabšo Martino Ratej slovenska reprezentanca v Pekingu ni imela svojega vodje, ki bi na plečih nosil uspešnost z vidika vrhunske uvrstitve.
Konjičanka bo zapustila Peking kot zadnja izmed slovenske reprezentance, saj jo let proti Evropi čaka jutri zvečer po lokalnem času. »Ne morem verjeti, da je letos že konec mednarodne sezone. Razočarana sem. Nisem znala odpraviti tehničnih težav. Med sezono sem imela nekajkrat upanje, da gredo stvari vendarle na bolje. A le za kratek čas, saj so se težave spet kmalu poglobile. Enostavno ne znam sestaviti meta. Z roko sem sposobna na moč vreči 59 metrov. Brez dodatka nog kopje dlje ne leti in tu je tista razlika, ki me je ločila od uvrstitve v finale, od najboljših metalk,« je po prespani noči povedala Martina Ratej. Pravi, da si mora najprej vzeti nekaj premora, da pozabi tako na celotno sezono kot nastop v Pekingu. »Potem pa gremo naprej. Ne bo lahko, tako mene kot ekipo čaka težko delo,« se zaveda lani druga metalka kopja v seštevku diamantne lige. Na vprašanje, ali je bilo v tej sezoni res vse prepuščeno njej sami, kot je po tekmi izjavil trener Andrej Hajnšek, je Martina Ratej odgovorila: »Treninga nisem določila sama. Želela sem si le, da bi se tudi na vrhunec sezone pripravljala po zimskem receptu, saj sem pozimi vsako leto praviloma zelo dobro pripravljena. Z mojo fizično pripravljenostjo v Pekingu ni bilo nič narobe, a me je tokrat izdala tehnika. S trenerjem še nisva debatirala, kako naprej. Veva, kaj morava spremeniti, a za to bo še čas.«
Naslednje svetovno prvenstvo bo čez dve leti v Londonu, poleg Pekinga drugem najljubšem mestu Usaina Bolta. Zato so govorice, da bo Jamajčan po olimpijskih igrah v Riu de Janeiru podaljšal kariero še za eno leto, vse glasnejše. Cilji slovenske atletike morajo biti visoki – povečati število udeležencev iz Pekinga in vzgojiti atleta, ki se ne bo zadovoljil z uvrstitvijo v finale.
