Hrovat, predsednik Kinološkega društva Zgornje Savinjske doline, v kinologiji dela že 30 let, a se z reševanjem ukvarja šele zadnja štiri leta. Abi je najuspešnejša pri iskanju ljudi, zasutih v ruševinah. Čeprav v pravi iskalni akciji še nista bila udeležena. Pri nas so namreč reševalni psi največkrat vključeni v iskanje pogrešanih starejših ljudi, običajno v okolici domov za ostarele, kjer se varovanci izgubijo zaradi različnih starostnih bolezni, denimo demence, pojasni vodnik.
Usposabljanje redno, čeprav so akcije za psa redkost
A četudi prave akcije niso pogoste, je usposabljanje na letnih taborih, kakršen je letos v Zagorju ob Savi, sila pomembno, poudarja Hrovat. »Tu imaš priložnost videti, kako drugi pristopijo k problemu, in odneseš tisto, kar se ti zdi dobro za tvojega psa. Poleg tega je druženje na taboru pomembno tudi zaradi podmladka, da jih starejši pritegnemo k zavzetemu delu. Le tako so namreč pri delu uspešni tudi psi.« Čeprav so reševalni psi v resnici družinski in zelo družabni psi, ne »orodje«, še poudari sogovornik.
Tako se denimo reševalni psi pri delu bistveno razlikujejo od policijskih, ki so šolani za drug namen in bi se v primeru najdbe pogrešane osebe odzvali na »nezaželen način«, pove tudi Alojzij Klančišar, predsednik Kinološkega društva Zagorje ob Savi, letošnji gostitelj 168 vodnikov in njihovih štirinožcev iz osmih evropskih držav. Krčenje sredstev za usposabljanje sil za zaščito in reševanje, posledica česar so zastarela oprema in okrnjeni programi usposabljanja, zato ne more voditi še v nadomeščanje reševalnih psov s policijskimi, čeprav iskalne akcije vodijo policisti. Celo nasprotno, pravi Klančišar, enota za iskanje pogrešanih oseb je v zadnjem letu čedalje pogosteje udeležena v iskalnih akcijah, ker si tega želijo tudi svojci pogrešanih.
Pri tem pa znova opozarja na problem, s katerim se vodniki reševalnih psov soočajo že leta. Usposabljanja in sodelovanje v iskalnih akcijah so namreč prostovoljna, zato imajo nemalokrat težave z naborom reševalne ekipe, predvsem ob delavnikih dopoldan, pojasnjuje Zagorjan. Dodaja, da jim vrzel »službeno odsotnih« za zdaj uspe zapolniti s študenti in upokojenci, a si v enoti reševalnih psov pri Kinološki zvezi Slovenije kljub vsemu prizadevajo za sistemsko ureditev področja.
Reševalni pes ni hobi, temveč način življenja
V tujini so namreč vodniki reševalnih psov za svoje delo plačani, pri nas je to »samoplačniški« hobi. »Zelo težko je kombinirati službo in usposabljanje psa za reševanje. Delodajalec mora imeti rad živali, sicer sploh ne razume, zakaj to počnemo. Reševalni psi niso samo hobi, to je del življenja,« je v Medijskih toplicah na Izlakah pripovedovala Špela Poberaj, ena od številnih vodnic, medtem ko je njen triletni angleški kokeršpanjel Jack po osvežitvi v olimpijskem bazenu še vedno poln energije čakal na naslednjo nalogo.
»Reševalni psi morajo živeti za to, da nekoga najdejo,« je pojasnjevala nasmejana Ljubljančanka, ki ji je to pri njenem Jacku že uspelo doseči. »Med običajnim sprehodom kdaj tudi pobegne za kakšno sledjo živali, ki jo zavoha. Ko greva delat, pa točno ve, da greva ‘iskat’ in ga ne bo zmotila niti srna ali zajec, tako je osredotočen na iskanje človeka,« je Jackove veščine opisovala Poberajeva, medtem ko smo hodili do vadišča, stopnic do vrha tobogana. »Hoja po stopnicah za pse ni enostavna, zato bova do vrha napredovala počasi,« taktiko pojasni sogovornica in pokaže na psičko, ki jo je lastnica čakala na vrhu stopnic, a si ni upala za njo. »Ne smeš zahtevati preveč naenkrat,« pripomni poznavalsko. No, Jack teh težav ni imel in je pridno sledil vodnici vse do vrha tobogana.
Pridobivajo znanje in izkušnje
»Danes bova poskusila še, kako mu bo šlo iskanje mrtvega. Naši psi za to niso usposobljeni in če bi našli truplo, bi ga zapustili, ker bi jim bil vonj tuj. Tukaj pa bomo lahko to iskanje poskusili s pomočjo hrvaške vodnice, ki je usposobljena prav za to in ima s sabo verjetno kaj z vonjem po mrtvem,« je nadaljevanje delovnega dne opisala Poberajeva, navdušena, ker ju je z Jackom čakalo še delo s potapljači v bazenu.
Zasavska delovišča, ki so poleg gozdov v resnici propadle stavbe ali njihove ruševine, so namreč kot ustvarjena za tovrstna usposabljanja. S tujimi strokovnjaki pa so rezultati dela lahko še toliko boljši, so prepričani udeleženci mednarodnega tabora. Liviu Ionescu, ki se je s kolegi pripeljal iz Romunije, pravi, da mu je slovenski tabor izmed vseh v Evropi najbolj všeč, saj se ga udeležijo vodniki iz različnih držav, ki s seboj pripeljejo največ različnih pasem psov. »Tu imamo zato največ priložnosti, da se učimo, izmenjamo pristope pri reševanju pogrešanih v različnih geografskih okoljih in iščemo rešitve, kako lahko vodniki z različnimi metodami dela v iskalni akciji sodelujejo kot ena ekipa,« je razlog za dolgo pot iz Romunije v Zasavje povzel predsednik romunskega združenja vodnikov reševalnih psov.
