A Slovenija je ob tem dosegla novo diplomatsko, mednarodno odmevno zmago. Ne veste, niste brali in slišali? Jasno, naš minister brez odstopa je skromen, da bolj ne more biti. Pljuvamo ga javno, a njegovi podvigi ostajajo v senci, v tujini pa se mu klanjajo. Kajti z zagrebškim mojstrom okroglega usnja in taktike je zaključena velika diplomatska ofenziva Slovenije. Na naših svetih tleh, na naši zemlji, v naši osamosvojeni državi smo spet spojili bratstvo in enotnost. Slovenija je kot mati na prsi že prej prižela srbski denar in srbskega bogataša in srbskega direktorja v sam hram nogometa, Stožice. Zmajčki so začeli bruhati ogenj, ki je požgal celo vijolice, in tu se je spretnost naše diplomacije potrdila drugič: že je tu mož s šahovnico, vedno pripravljen za dom in zmage in z dvignjeno desnico in levico bodo zmage spet tu. Naši diplomati se potihoma hahljajo in sprejemajo skrivne depeše občudovanja: mala Slovenija je združila Hrvate in Srbe za šalo, brez problemov, mitingov. Največji kompliment ministru, ki je deželo proslavil s to spektakularno akcijo: ni bilo tvita, največjega kritika, celo v Lepeni ali kje drugje so vrli vojščaki rumeno-modre barve priznali: Karl Veliki! Seveda pa v generalštabu nikdar ne priznajo poraza in če jim je uspelo domovinske pesmi znova obuditi, bodo pa tudi okroglo usnje pozdravili. Zato po tihem že pripravljajo akcijo, ki bo osupnila tudi tujino, doma pa ljudi zvabila vsaj pred sodišča, da bodo tulili gesla podpore. Kajti že se pripravlja skrivnostna misija za obisk dežele, kjer bi želeli biti kot mi samostojni, morda malo bogatejši, a sta jih prisvojili dve veliki državi. Tam ni nobenih peripetij s tem čudnim bratstvom in enotnostjo ob žogi. Dežela ponosnih Baskov namreč ne pozna šale: za njihov klub lahko brcajo žogo samo čistokrvni sinovi domovine in to že desetletja. In kdor ni naš, ne brca naše žoge in je seveda proti nam, na napačni strani. Kajti prava fronta za pravo domovino z žogo vred pač nikoli ne miruje in kmalu se lahko nadejamo praktičnih protiudarcev razcvetenemu bratstvu in enotnosti Srbov in Hrvatov na slovenskih tleh!

In če bodo cvetele hrvaške nogometne vijolice in če bodo srbski ljubljanski zmajčki še bruhali ogenj, se nam kmalu obeta oster in učinkovit odgovor. Rodila se bo nova in velika akcija, dostojna pesmice in prizorov z lipovim listom, obvezen bo pripev »mojaaaa dežeeeela«. Geslo je lahko samo eno in bo pravi odgovor na to, kar se nam zdaj dogaja: »Naredite mi to žogo spet slovensko!«