Mantra, da je privatizacija čudežno zdravilo za vse naše težave, še posebno prodanih podjetij, se je izkazala za napačno. Kot tudi ta, da naj zmaga tisti, ki ponudi največ.
Zakaj bi prevzemniki ohranjali število zaposlenih in se ne znebili odvečne teže? Zakaj bi zadržali kader, če pa že imajo ljudi, ki opravljajo podobne naloge? Zakaj bi vnaprej obljubljali, da bodo ohranjali proizvodnjo in zadržali domače dobavitelje, namesto da bi čim več prihranili in si povrnili kupnino? Odgovor je na dlani. Tega ne bodo naredili. Zaveze, ki so jih zaradi pritiska javnosti »izborili« prodajalci, so se kljub opozorilom izkazale kot mrtve črke. Kazni za njihovo kršenje so smešno nizke, tako in tako pa ni nikogar, ki bi bdel nad njihovim spoštovanjem.
Kako naj si drugače razlagamo dogajanje v Mercatorju, Heliosu in nekaj drugih podjetjih, pri prodaji katerih je imela pomembno vlogo država. Agrokor, ki je javnost pomirjal, da bo domače proizvajalce vsaj obdržal na policah, je po izpolnjeni nalogi požrl besedo. Mesnopredelovalne družbe je s polic izrinil Agrokorjev Pik Vrbovec. Da ne govorimo o čistki v vrstah srednjega menedžmenta. Od Droge Kolinske, nekdaj slovenskega ponosa, je ostal zgolj proizvodni obrat. Podobno spretni s prepričevanjem so bili Avstrijci, ki so prevzeli Helios. Najprej so se hvalili, da imajo dovolj denarja za 150-milijonski posel, a so si ga dejansko izposodili od brezkompromisnih ameriških skladov tveganega kapitala. Za posojilo so po zgledu znanih tajkunskih prevzemov zastavili premoženje Heliosa, za piko na i pa so se lotili discipliniranja predstavnikov zaposlenih. Slika »najuspešnejšega prevzema« vedno bolj bledi, saj Avstrijci zaradi težav pri financiranju že iščejo novega lastnika za Helios.
Imamo kakšno zagotovilo, da se ne bo enako zgodilo s Telekomom Slovenije, Novo KBM, Cinkarno Celje, Letriko...?
Nobenega dvoma ni, da je država slabo gospodarila s podjetji in da so novi lastniki za marsikatero od njih verjetno zadnja rešitev. Politično nastavljeni kadri, zgrešene naložbe iz preteklosti in ohranjanje socialnega miru so pustili hude posledice. Te bo treba popravljati z odrekanjem in bolečimi rezi.
Toda ne smemo se zadovoljiti s stališčem, da je dober vsakdo, le da je iz tujine, in da mora biti edino merilo maksimalna dosežena kupnina. Kaj pa finančna moč, ki odloča o tem, ali bo prevzeto podjetje raslo ali pa bo le molzna krava za zadolženega kupca? Kako smo prešli iz centralnoplansko vodenega gospodarstva v popolno nasprotje, ko se ob vsaki zavrnitvi pogojev kupca žuga s spremembami bonitetnih ocen države, odkrito grozi ali s prstom kaže na »zagovornike nacionalnega interesa«? Politiki v »kapitalističnih« ZDA, Franciji ali Nemčiji s postavljanjem pogojev nimajo težav in so nezaželenim kupcem zaradi veliko manj pomembnih stvari zaprli vrata.
Pustimo si dopovedati, da privatizacija sama po sebi ne more biti glavni razvojni ukrep in pot iz krize. Če politika ni sposobna določiti jasnih ciljev, na podlagi katerih bi za državne izgubarje poiskali nove lastnike, bomo prešli z dežja pod kap. Nekdanji šampioni, na katerih se je nabral prah, bodo postali podružnice konkurentov in ne valilnice razvoja in delovnih mest, na borzi pa bo armada brezposelnih.