Eden pomembnih ciljev in upov novih članic EU je bil, da se bo življenjski standard ljudi po pridružitvi hitro približeval tistemu v razvitih članicah. Za to naj bi poskrbeli dotok kapitala, reforme institucij, povečevanje produktivnosti in na splošno tesno gospodarsko povezovanje z razvitim Zahodom. V Sloveniji smo celo upali in razmišljali o hitrem razvojnem preskoku med deseterico najrazvitejših članic EU, a kriza je te upe v celoti pokopala. Še več, mnogi analitiki danes na prihodnost konvergence zrejo izjemno črnogledo in vidijo le malo realnih možnosti za to, da bi se dohitevanje razvitih evropskih držav v kratkem bistveno povečalo.
Nevzdržna predkrizna rast
Minulo desetletje – lani je minilo deset let od velikega širitvenega poka EU – lahko z vidika konvergence razdelimo na dve jasno ločljivi obdobji. Čas do krize so v vzhodnoevropski skupini držav (vključili smo tudi Romunijo, Bolgarijo in Hrvaško) zaznamovale izjemno visoke rasti BDP, ki so v letih 2006 in 2007 v povprečju dosegale rekordnih sedem odstotkov. To je skoraj trikratnik rasti, ki so jo takrat dosegale najrazvitejše države EU. Hitro rast BDP sta spodbujala obsežen dotok tujega kapitala, posebno bančnega, kar je bilo značilno tudi za Slovenijo, in splošen optimizem med vlagatelji. O tem, kako (ne)vzdržna je bila rast, veliko pove podatek, da so obsežni dotoki tujega kapitala povprečen primanjkljaj na tekočih računih plačilnih bilanc držav v treh »sanjskih« letih pred krizo povečali s sedem na kar 12 odstotkov BDP. Pri čemer so neposredne tuje naložbe, ki veljajo za stabilnejši vir financiranja, postajale vse redkejša dobrina – njihov delež v neto dotoku kapitala je v nekaj letih upadel s 70 na vsega 40 odstotkov, kažejo podatki evropske komisije.
S krizo je dotok tujih virov kapitala presahnil, še posebej bančnih, skupaj z njim pa tudi gorivo za rast. Finančni šok je bil resnično izjemen – z 12-odstotnega na enoodstotni primanjkljaj v komaj letu dni. Povprečna gospodarska rast je v vzhodnoevropski skupini držav med letoma 2010 in 2014 tako komaj presegala dva odstotka, kar je globoko pod ravnmi pred krizo. Drži pa, da gre razvitim državam s komaj 0,3-odstotno povprečno rastjo še slabše.
Kriza je smer in hitrost konvergence najbolj načela prav pri tistih državah, ki so na prelomu tisočletja beležile najvišji BDP na prebivalca – Slovenija, Češka in Madžarska. Slednje sicer ni presenetljivo, saj če močno poenostavimo, pri manj razvitih že dodaten računalnik močno poveča produktivnost in s tem BDP. Slovenija je med vsemi državami edina, ki ji razvojnega razkoraka v zadnjih petih letih ni uspelo zmanjšati; njen BDP na prebivalca po kupni moči vztraja med 82 in 83 odstotki povprečja EU. Lani pa smo tudi padli s prestola najrazvitejših v tem delu Evrope – s 84 odstotki povprečnega BDP EU nas je prehitela Češka.
»Slovenija je v skupini držav, ki so od začetka krize najbolj poslabšale relativni položaj v gospodarski razvitosti v EU, gibanja so bila slabša tudi v primerjavi z večino novih članic EU. Bolj kot Slovenija so se od povprečja EU od leta 2008 oddaljili Grčija (20 odstotnih točk), Ciper (16 odstotnih točk), Španija in Nizozemska (po osem odstotnih točk),« izjemno negativen obrat v Sloveniji orišejo na Uradu za makroekonomske analize in razvoj (Umar).
A da ne bomo preveč črnogledi, »nove« članice EU so v minulem desetletju vendarle zabeležile precejšen razvojni preskok, tudi če jih primerjamo z najrazvitejšim jedrom evrskega območja. Če je povprečni BDP na prebivalca po kupni moči leta 2004 dosegal komaj polovico tistega v dvanajsterici prvotnih članic evrskega območja, je leta 2008 dosegel 58, leta 2014 pa 64 odstotkov povprečja. Kriza torej ni povsem ustavila konvergence, čeprav so rezultati med državami izjemno različni.
Prešibko varčevanje
Ključno vprašanje seveda je, kaj lahko Slovenija in preostale države ukrenejo, da bi razvojno dohitevanje jedra EU pospešile. Ekonomist Marek Dabrowski za bruseljski »think-tank« Bruegel pesimistično ugotavlja, da se med in mleko v obliki presežnega dotoka tujega kapitala v letih pred krizo ne bosta cedila tako kmalu. To bi utegnila biti ena ključnih ovir hitrejše konvergence, saj države same nimajo zadostnih virov za financiranje investicij. »Zgodovina kaže, da trajno razvojno dohitevanje zahteva visoke investicije, vsaj 25 odstotkov BDP, ki pa je bilo doseženo le v letu 2008,« opozarja Dabrowski in dodaja, da trenutno domače bruto varčevanje dosega le od 16 do 17 odstotkov BDP, neto dotok tujega kapitala pa razlike še zdaleč ne pokriva. Banke se še vedno konsolidirajo, hkrati pa je bila lekcija zanašanja na kratkoročne vire financiranja za večino vzhodne Evrope preveč boleča, da bi si države sploh želele na enak vlak. A kot pravi Dabrowski, države bodo nekje morale najti dodatne vire za financiranje investicij.
Na Umarju za Slovenijo, podobno kot velja za druge vzhodnoevropske države, ugotavljajo, da pokrizna rast temelji predvsem na izvozu, investicije pa ne kažejo trajnega okrevanja. Če se je lani investicijska aktivnost krepila, se letos po trenutno razpoložljivih podatkih znova upočasnjuje. Spomnimo, da so bili na splošno proračunski izdatki za investicije ena prvih postavk, ki so jih države, ne le Slovenija, med krizo najbolj brutalno porezale. Ob tem velja spomniti tudi na dejstvo, da je Slovenija med vsemi vzhodnoevropskimi državami med krizo najbolj povečala javni dolg, in sicer za več kot trikrat, in to pretežno na račun sanacije bančnega sistema, ter prehitela dosedanjo rekorderko Madžarsko. Financiranje javnega dolga, ki že predstavlja pomemben odhodek proračuna, bi se utegnilo izkazati kot pomembna ovira pri dohitevanju najrazvitejših članic EU.
