Verjetno se lahko, a sama se ne bi mogla nikoli. Zelo sem zasidrana v svoje okolje in to je vedno vplivalo na mojo poezijo. V zvezni državi Rhode Island živim že 35 let in zbirka, ki sem jo ravnokar zaključila, je v celoti spisana o bukvah iz ameriške zlate dobe, o obdobju približno med letoma 1870 in 1900, ki ga je zaznamovalo bogatenje na eni strani, na drugi pa revščina zaradi velikega priseljevanja v ZDA. Bukve so značilno drevo te dobe. Odrasla sem v pokrajini Ozarks, ki je nacionalni gozdni park, zato mi drevesa še vedno predstavljajo uteho.
Vaša poezija je značilno projektna, v vsaki zbirki se lotite novega problema: med drugim ste napisali zbirko o zapornikih, o črnskem boju za državljanske pravice.To je zame način, kako se česa novega naučim in kako iz tega znanja, ki ga usvojim, napravim neko novo, zaokroženo delo, ki je moj prispevek k vednosti o tej temi. Nikoli nisem vedela toliko o bukvah, kot vem sedaj.
Večkrat ste sodelovali s fotografinjo Deborah Luster. Za kakšno dinamiko gre in zakaj se odločate za tovrstno sodelovanje – bi rekli, da pomaga pesniške knjige narediti privlačnejše?Rada iščem dialog z drugimi področji ustvarjanja. Rada vidim, kako je nekaj videti skozi oči nekoga drugega. Z Deborah Luster sem dolgo delala tudi zato, ker sva podobne starosti, podobnega rodu, podobnih nazorov. Pri sodelovanjih je zelo pomembno, da to delaš z nekom, ki ti je osebno blizu. Sicer pa tega ne delava povsem složno, jaz samostojno pišem, ona samostojno fotografira, potem pa pogledava rezultate in poiščeva najboljše rešitve za združitev del. Všeč mi je, kako vidi iste stvari, kako ljudem na fotografijah vedno podeli dostojanstvo, naj bo projekt o zapornikih ali knjižnici. Fotografira jih tako, kot se želijo sami videti. In to je zelo podobno temu, kar skušam v pesmih narediti jaz.
Koliko vam pomeni prevod v majhen jezik, kakršen je slovenščina?Ne bi uporabila besede majhen jezik. Vem, da ima dežela majhno populacijo, v vendarle sodi med večje jezike in še malo ne ogrožene. Za nameček je vaša dežela po vseh merilih zelo literarna, gotovo tudi po ameriških standardih. Za pesnika je čudovito, kadar ga prevedejo v kateri koli jezik. Seveda se zavedam, da tudi pri vas tovrstni prevodi niso nič posebnega in da je moja knjiga zanimiva le v času festivala. Še bolj me veseli, ker slutim, da je prevod izjemno dober, saj Slovenci govorite izvrstno angleščino, prevajalec Jernej Županič pa tako rekoč perfektno. Sicer pa me veseli prevod v jezik Tomaža Šalamuna, ki sem ga tudi osebno poznala.
Poznali ste Tomaža Šalamuna, gost Dnevov poezije in vina ter festivala Vilenica je bil že vaš soprog pesnik Forrest Gander. Pesniški svet se zdi majhen in izjemno prepleten. Koliko pri tem pomagajo festivali?Pesniki prej ali slej vsi poznamo drug drugega, a v stike prihajamo na različne načine, še največkrat kot pozorni bralci poezije, ki iščemo sogovornike. V ZDA pesniški festivali ne igrajo zelo velike vloge, saj velikih tako rekoč nimamo, to je bolj stvar Evrope in Latinske Amerike. Sama se zelo rada odzovem na povabila, saj je potovati kot turist nekako žalostno. Biti pesnik je odličen način, kako potovati in širiti obzorja, saj si neprestano med ljudmi, ki jih zanimajo poezija, kultura, komunikacija nasploh.
V Sloveniji imamo ogromno pesniških knjig vsako leto, a le izjemoma dosežejo odmev v širši javnosti. Kako je s tem v ZDA?Te težave imamo povsod in v ZDA so številke o bralcih in kupcih primerjalno verjetno še mnogo slabše. Je pa v ZDA prišlo do velikega porasta prevajanja tuje poezije in literature nasploh. Do pred kratkim so bili prevodi le dva odstotka izdane literature, a ta delež neprestano raste.
Čemu pripisati ta trend?Prvič, svet je v gibanju. In na vseh koncih sveta je prišlo do rasti kulturnih izmenjav. Za ZDA je še naprej značilno tudi priseljevanje in to v vse konce dežele, sedaj že desetletja tudi tiste, ki so bili nekoč etnično enoviti. To seveda veča zanimanje za druge kulture. Konec koncev se za Ameriko to spodobi. Če želi obvladovati preostanek sveta, je pametno, da se tujih jezikov uči še kdo drug kot le tajni agenti. Med invazijo na Irak so imele ZDA menda na voljo le dva prevajalca.
Poezija se torej bolj prevaja – pa je zaradi tega z njo tudi že enostavneje prodreti med bralce?Za poezijo še vedno velja, da bralce pridobiva enega po enega. Veliko opravka ima torej z osebnim stikom pesnika z bralci in veliko je odvisno tudi od prevajalcev. Tomaž Šalamun je denimo imel v ZDA nekaj mlajših zagretih prevajalcev, ki so bili še študentje, in oni so veliko napravili za to, da se je njegova poezija razširila, ko je bil že globoko v 50. letih. Prevajalci so pogosto tisti, ki odločijo, kdo se bo prebil in kdo bo ostal pozabljen, in tudi veliko čisto menedžerskega dela opravijo, ko iščejo založbe in opozarjajo javnost na pesnika.
Predavate na univerzi Brown, kjer ste v stiku z mladimi. Kaj danes žene nekoga, da si želi objavljati poezijo in bi rad od tega morda tudi živel?Človek bi rekel, da jih bo vedno manj, a še vedno z začudenjem in pogosto z veseljem ugotavljam, da si tudi v današnjih časih veliko mladih želi prav to. Sprememba je predvsem v tem, da študentje niso več tako načitani. To ne pomeni, da ne berejo mnogo, a ne berejo več tako globoko in osredotočeno denimo na enega samega avtorja, ki bi ga dobro poznali in razumeli. A interes ostaja. Treba jih je le usmeriti, jih kdaj opozoriti na kakega avtorja, za kar si na svojih predavanjih prizadevam tudi sama.
