Drobne simbolike povedo veliko o tem, kako je Angela Merkel prevzela v svoje roke vajeti evropskega pristopa do zahodnega Balkana. Političarka, ki je vzporedno z razvojem finančne krize postala de facto prva med enakimi evropskimi politiki, je na svoja pleča naložila tudi evropsko perspektivo regije, ko se je ta začela počutiti pozabljeno. Formalno o njeni poti v EU odloča Bruselj, a politična avtocesta do tja pelje skozi Berlin. Največ je tokrat pričakovano povedala o begunski krizi. Če se na zahodni Balkan gleda kot na območje, ki je zunaj EU in hoče noter, je kriza spomnila, da je v resnici prepleten z EU in kako hitro neki problem postane skupni.

Vrh na Dunaju je bil v primerjavi s prvim v Berlinu manj odmeven po doseženem na papirju. 600 milijonov evropskih evrov je bilo obljubljenih za infrastrukturne projekte, krenilo se je k ustanavljanju regionalnega energetskega trga in poudarilo sodelovanje mladih. Nekoliko spregledana, a ne nepomembna je bila izjava o dvostranskih vprašanjih. Šest držav zahodnega Balkana se je z njenim podpisom zavezalo, da dvostranskih vprašanj ne bodo uporabljale za blokado drugih držav na poti v EU, ampak bodo spore reševale »na miren način, vključno z mednarodno arbitražo v skladu z mednarodnim pravom«. In da bodo letno pregledovali napredek pri reševanju dvostranskih vprašanj.

Takšni dokumenti ne nastanejo brez vzroka, preteklih zgledov in bojazni o ravnanju tistih, ki jih ta vprašanja še čakajo. Skupina, ki je pripravila podlago za deklaracijo, je posebej izpostavila spor Grčije in Makedonije, ki se vrti okoli imena slednje, in mogoče številne zaplete, ki bi lahko sledili, denimo med Hrvaško in Srbijo zaradi meje in zaščite manjšin ali pozneje med Srbijo in Kosovom. Zaradi tega je bil na vrhu toliko svetlejši podpis dveh sporazumov o meji Črne gore z BiH in Kosovom. V ozadju pa so imeli v mislih tudi primer Slovenije in Hrvaške, kjer je bil arbitražni sporazum pred zadnjo afero pozdravljen kot model za reševanje mejnih sporov v regiji, pri čemer pa ni pozabljeno, da se je do njega prišlo s slovensko ustavitvijo hrvaških pogajanj z EU in da je članstvo Zagreba še enkrat viselo v zraku zaradi tožb na hrvaških sodiščih glede prenesenih vlog deviznih varčevalcev Ljubljanske banke.

Evropski pravni red je sicer tako vseobsegajoč, da lahko praktično vsako dvostransko vprašanje pripelje do blokade, kar je v primeru pridružitvenega sporazuma doživela tudi Slovenija zaradi vprašanja vračanja nepremičnin optantom. Podpisana deklaracija tako ni suho zlato, je pa dovolj pomembna, ker za njo stojijo v EU na čelu z Nemčijo. Težo njihovih mnenj pa kažejo tudi zadnje diplomatske akcije Ljubljane in Zagreba, ki sta že članici Unije, pa vseeno iščeta čim širšo podporo evropskih prestolnic svojim stališčem glede usode arbitraže o meji. Ali pa poskus s klavrnim koncem Zagreba, da se ob vstopu v EU izogne polnemu spoštovanju evropskega naloga za prijetje, kar je na koncu Hrvaška morala spremeniti pod hudim pritiskom evropske komisije – in Nemčije.