Poglobljeni odgovori, zbrani v obravnavani znanstveni monografiji, ki sta jo uredili komunikologinja Maruša Pušnik ter inženirka oblikovanja tekstilij in oblačil Elena Fajt, dokazujejo, da je slovenskemu prostoru manjkala večplastna analiza kulture oblačenja. Avtorice in avtorji prispevkov, med njimi sociologinji Alenka Švab in Ksenija Vidmar Horvat, zgodovinar Žarko Lazarević in muzejska svetovalka Estera Cerar ter modni oblikovalki Stanislava Blatnik Blagotinšek in Sanja Grcić, so se lotili družboslovno-humanistične analize slovenske mode, na katero pogledajo tako s kronološkorazvojnega kot tehnološko-produkcijskega in družbenokritičnega ter umetniškega vidika. Uvodoma našteti razvedrilni modni ocvirki niso pomembneje zastopani od natančnega uvida v propad nekoč bogate slovenske tekstilne industrije, ki je celo stoletje veljala za našo najpomembnejšo industrijsko panogo. Analiza modnega novinarstva v socializmu ne more biti ločena od refleksije o vlogi tekstilne industrije v emancipaciji slovenskih žensk. Stagnacija slovenske mode je, kot beremo, tudi posledica neobstoja krovne institucije, ki bi povezovala akterje modne industrije z vladnimi ustanovami, zadolženimi za kulturne in gospodarske razvojne strategije.
Ni pričakovati, da bo radovednež obsežno modno monografijo nemudoma pokonzumiral v celoti, pa ne zato, ker bi se, razen morda prispevkov Brede Luthar in Vlada Kotnika o uprizarjanju razrednih razlik skozi modo, po nepotrebnem zatekala v akademski elitizem. Posamezna poglavja so povsem samozadostna in komunikativna, odnos med modo ter telesom, spolom, razredom, identiteto, etiko, estetiko, urbanostjo in popularno kulturo zagotovo zanima vsakogar, ki je od svojih gostov kdaj zahteval, da se ob vstopu v stanovanje preobujejo v copate, na cesti že kdaj srečal mladenko s Titom in Jovanko na majčki, pomislil, če je vsakdo, ki si v središču mesta upa nositi trenirko, čefur, ali se vprašal, če so udeleženci zadnjih slovenskih protestov maske nosili le zato, da bi se skrili pred morebitnim pregonom oblasti ali so se s tem vendarle simbolno povezovali v uporniški kolektiv. Moda in kultura oblačenja tako ne bo njuno zanimala navdušencev za visoko modo, nujno pa bo zanimala modernega človeka.
