Čeprav se morda sliši čudno, ta strošek predstavlja parkirni prostor. Lastniki družinskih hiš, pa še to ne vsi, in ljudje, ki živijo na podeželju, so pred tem stroškom sicer za zdaj večino časa še zaščiteni, a le dokler se tudi to ne bo nekega dne spremenilo, saj ne dvomimo o tem, da bi se hitro utegnil spisati kakšen odlok, po katerem bi morali lastniki vozil še za parkiranje na lastni zemlji prispevati nekaj deset ali raje sto evrov v državni ali občinski proračun. Pri večini drugih pa je, ali še bo, zastonjkarskemu parkiranju odklenkalo. V Ljubljani so tako plačljive cone razširili do obvoznice, zagotovo pa bo kmalu plačljivih tudi tistih nekaj otočkov v obliki brezplačnih mest, ki tam vztrajajo le zaradi nerazčiščene lastniške problematike. Tako kot so na Obali v tem poletju izginili še zadnji taki otočki in danes na širšem območju Portoroža in Pirana brezplačno parkiranje ni več mogoče. Pa so se leta in desetletja številni radi sprehodili malo dlje, ali do svojega avta peš sopihali na okoliške klance ter tako prihranili kakšnih deset evrov in jih porabili drugje – tam, kjer jih zdaj veliko ljudi ne more. Ker morajo pač plačati parkiranje. Pri čemer pa morajo še naprej hoditi ravno tako kot prej...

Tako se danes v praksi vse bolj kaže, da zapiranje parkirišč in gradnja parkirnih hiš le redko koristita uporabnikom in stanovalcem, torej tistim, ki bi jim morala in zaradi katerih naj bi to tudi delali. Zato pa še kako koristita lastnikom, saj ti cene večinoma navijejo v višave. Pri čemer nato te parkirne hiše ne ponudijo nobenega udobja, saj so zgrajene po predpisih iz kdo ve katerega leta, zato je avto že prava umetnost pripeljati nepoškodovan v takšno garažo in iz nje. A to je že druga zgodba...