Vožnja z avtomobilom je nevarna. Naj se tehnologija razvija še tako hitro, človek ostaja najšibkejši člen v prometni verigi, saj je z vsemi svojimi napakami še vedno izredno zmotljiv. In nespameten, kajti mnoge reakcije voznikov na cestah včasih mejijo na znanstveno fantastiko. Kako torej narediti vožnjo varnejšo in udobnejšo? Sodobni avtomobili so v primerjavi s predhodniki izpred nekaj desetletij napredovali, človek za volanom pa je na tej evolucijski poti napravil precej manjši korak naprej. Torej je bilo treba pri tem nekaj storiti. Eden od učinkovitih ukrepov, kako potnike obvarovati pred poškodbami, je ravno varnostni pas.
Za izumitelja velja angleški inženir George Cayley, in sicer ga je izumil v zgodnjem 19. stoletju, prvi priznani patent pa je vseeno prijavil Edward Claghorn iz New Yorka 10. februarja 1885, sprva pa so njegov pas uporabljali pleskarji, gasilci in čistilci oken, skratka ljudje, ki so svoj poklic opravljali na večjih višinah. Leta 1911 je sledil naslednji korak: Benjamin Foulois je imel svojo trgovino s sedli, pas pa si je zamislil, ker je bil tudi pilot in je želel bolj trdno sedeti v svojem letalu. »Pristajalne steze so bile takrat vse prej kot pilotom prijazne, naša letala so odskakovala in se odbijala od travnatih površin in nekajkrat se je skorajda zgodilo, da bi me dobesedno vrglo iz pilotske kabine, kot bi me iz sedla vrgel konj,« se je pozneje spominjal Benjamin Foulois, ki je letel za ameriški vojaški signalizacijski korpus. A zanimivo, za njegovo idejo se druge države niso ogrele vse do začetka druge svetovne vojne, ko so pasovi postali del obvezne opreme pilotov skupaj s padali.
Varnostni pasovi za padalce
Tudi padalci so veliko pripomogli k razvoju varnostnih pasov. Angleži so za svoje vojake razvili pas z osrednjim zapiralnim mehanizmom, ko je padalec po pristanku lahko z enim udarcem na mehanizem sprostil vse pasove. Ameriški padalci pa so bili opremljeni z bolj zapletenim sistemom kavljev in zaponk, zato se jim marsikdaj ni uspelo dovolj hitro rešiti iz padala po pristanku, ob izkrcanju v Normandiji se jih je veliko zato tudi utopilo. »Koliko mož smo izgubili po nepotrebnem, čeprav smo vsi videli, da imajo Angleži boljšo opremo kot mi. Z zavistjo smo jih opazovali, kako so se hitro in enostavno rešili padala, pri nas pa, tudi če si pristal normalno, je trajalo zelo dolgo, da si bil pripravljen na boj. Naši vojaški strokovnjaki niso hoteli tik pred zdajci spreminjati opreme, mnogo mož je zaradi tega to odločitev plačalo z življenjem,« je po vojni pripovedoval padalec Dick Winters, eden glavnih likov televizijske serije Band of brothers.
V začetku petdesetih let je nato zdravnik Hunter Sheldon prišel na zamisel o raztegljivih varnostnih pasovih, idejo je dobil na osnovi številnih poškodb svojih bolnikov, k pasovom je dodal še zamisel o drugače oblikovanih volanih, ključavnicah na vratih in ojačanih strehah vozil. Tako sta ameriška proizvajalca avtomobilov Nash (leta 1949) in Ford (1955) začela varnostne pasove ponujati za doplačilo, največji korak pa je leta 1958 naredil švedski Saab, ki je varnostne pasove ponudil v svojih avtomobil kot del serijske opreme.
Tritočkovnega patentirali leta 1955
A prvi pravi klasični tritočkovni varnosti pas v avtomobilu so patentirali leta 1955. Patent sta prijavila Roger Griswold in Hugh DeHaven, nato pa ga je do končne proizvodnje razvil švedski izumitelj Nils Bohlin na željo tovarne Volvo. Svoje ugotovitve je zasnoval na osnovi statističnih podatkov in tudi lastnih preskusov, preučil je okoli 28.000 prometnih nesreč na Švedskem, v katerih so neprivezani potniki utrpeli hude ali smrtne poškodbe, medtem ko pri priveznih potnikih ni bilo smrtnih poškodb pri hitrostih pod 100 kilometrov na uro. Vseeno je dolgo trajalo, da so se odgovorni v državah začeli zavedati o prednosti uporabe varnostnih pasov, saj je bila prva država, ki je uvedla njihovo obvezno uporabo, zvezna država Victoria v Avstraliji leta 1970.
Kajti obremenitve na človeško telo v primeru nesreče so veliko večje, kot bi si lahko predstavljali. Povprečen odrasel človek še lahko z močjo lastnega telesa obvlada sile, ki nastanejo pri trku do 7 kilometrov na uro, vse nad tem pa je prepuščeno sreči in tehnologiji. Ob trku pri 50 kilometrih na uro, kar se nam verjetno zdi izredno počasi, delujejo na telo sile, ki so enake, kot če bi padli deset metrov globoko. Tudi to nekaterih voznikov in sopotnikov še vedno ne prepriča o koristnosti uporabe pasov. Strokovnjaki so ocenili, da bi bilo med vozniki in potniki v avtomobilih 40 odstotkov manj žrtev, če bi vsi uporabljali varnostne pasove, ki postajajo vse bolj zanesljivi z uporabo zategovalnikov in ustrezno oblikovanimi sedeži ter vzglavniki. Kazen za neuporabo pri nas znaša 120 evrov.