Gorazd Kovačič: Na koncu bomo vsi prekarni, vsi ustrahovani in vsi individualizirani

Z visokimi zahtevami in brezkompromisnimi standardi, predpogoji akademske odličnosti, meri sebe in družbo, v kateri živi. Ve, da jo vsi, ki smo del nje, tako ali drugače sooblikujemo. Njegov doprinos je zakoličen v boju za temeljno pravičnost ob trezni analizi razmerij družbenih in razrednih moči.

Gre za zaposlene na asistentskih delovnih mestih, ki imajo naziv visokošolskega učitelja in opravljajo učiteljsko delo, a po asistentskem normativu, kar pomeni, da v precej večjem obsegu. Ostajajo v plačnem razredu asistenta z doktoratom in so brez možnosti napredovanja. Tako so za uro predavanja plačani približno pol manj kot kolegi, ki so zaposleni na učiteljskih delovnih mestih. Na ljubljanski univerzi je pred dobrim letom med 6200 zaposlenimi približno 550 asistentov imelo učiteljski naziv in večina jih je opravljala tudi učiteljsko delo. Skoraj desetina zaposlenih je bila tako v hibridnem položaju, ki omogoča izkoriščanje.

A žal v tem trenutku še ne morem reči, da bo ta sistemski problem dejansko rešen. Rektor dr. Ivan Svetlik je ustno pristal na predlog našega sindikata in obljubil, da bo izdal navodila dekanom, da se že v prihajajočem študijskem letu te delavce v celoti ali delno prezaposli na učiteljska delovna mesta. Kriterij je obseg predavanj in seminarjev, ki jih je posameznik izvajal v zadnjih dveh letih. Dekane je seznanil s to namero, vendar pa do tega trenutka navodil še ni izdal. Če se bo to še vleklo, se utegne vse skupaj za marsikoga končati slabše, kot je bilo doslej. Nekateri dekani so namreč po napovedi sistemske odprave te oblike izkoriščanja pohiteli in začeli spreminjati strukturo pedagoških obveznosti asistentov učiteljev. Za prihajajoče študijsko leto jim jemljejo predavanja, s čimer ti delavci ne bi bili več kandidati za prezaposlitev. Ljudem, ki so vrsto let opravljali neustrezno plačano delo v upanju, da si bodo »prislužili« učiteljsko delovno mesto, grozi izguba pogojev za to. To lahko prepreči rektor s pravočasno izdajo zavezujočih navodil. Veliko je odvisno od volje vodilnih oseb. Na ljubljanski Filozofski fakulteti je dekanja odločena, da bo uredila položaj teh delavcev, in sama pritiska na vodstvo univerze, naj ji to dovoli. Marsikje je obratno: dekani in predstojniki se trudijo obdržati kategorijo drugorazrednih učiteljev. Ne gre jim le za varčevanje, temveč tudi za vzdrževanje neformalne hierarhije.

Da. Temeljna problema visokega šolstva sta javnofinančna podhranjenost in dolgotrajne neformalne hierarhije. Te omogočajo vplivnim osebam, da odločajo o položaju sodelavcev, ki jih držijo v strahu in odvisnosti. Kopičijo svojo institucionalno moč, pogosto pa tudi denar iz tržnih virov. To v kombinaciji s pomanjkanjem sredstev za izvajanje rednega študija botruje pritiskom, rivalstvom in izkoriščanju. Povzroča tako razvpite individualne ekscese kot množične sistemske krivice, kot je položaj asistentov učiteljev.

Prekarnost je druga tema. Pedagoški delavci na univerzi so kljub vsemu večinoma zaposleni za nedoločen čas. Izjema so tisti, ki koga začasno nadomeščajo, in tisti, ki jih fakultete honorarno najamejo za izvajanje akreditiranih študijskih programov, ker jim vsakoletni zakoni o izvajanju proračunov nalagajo zmanjševanje števila delovnih mest za odstotek na leto. Fakultetam temu ne bi bilo treba slediti, če bi imele dovolj denarja, a vlada hkrati vsako leto krči znesek, namenjen visokemu šolstvu.

Prekarnost pa je množična pri tistih, ki so zaposleni na raziskovalnih in drugih projektih. Projektni, začasni vir financiranja pomeni začasno zaposlitev. A tu moram poudariti, da je rektor v omenjeni najavi napovedal tudi priporočilo dekanom, naj za nedoločen čas zaposlijo raziskovalce, ki že več let uspešno pridobivajo projekte.

Sindikat je organizacija, ki dela za svoje člane. Kdor ima individualno ali sistemsko težavo z delodajalcem in želi pomoč sindikata, se mora včlaniti in se odločiti, da sindikalni zaupniki in pravna služba izpostavijo njegov problem. Nekateri asistenti učitelji so se na ta način angažirali in skupaj smo preučili njihov položaj ter oblikovali predloge sistemskih rešitev. Na univerzi so poklicne skupine, ki se jim dogajajo še hujše stvari, a si ne upajo tvegati takega izpostavljanja prek sindikata, ker se bojijo sankcij. V takih primerih ima sindikat precej bolj zvezane roke.

Velik problem, ki ga zaznavamo, so prav omenjeni prekarni raziskovalci, ki si morajo sami zagotavljati plačo od projekta do projekta. Ob tem jim fakulteta pogosto naloži dodatno neplačano delo kot nekakšno »odškodnino«, da lahko uporabijo fakultetno infrastrukturo in njeno ime ob prijavi projekta. Nalagajo jim pedagoško delo ali delo na drugih projektih, ki nimajo zveze s tistim, za kar so dobili sredstva. Ob taki dodatni obremenitvi so pri raziskovanju težje enako uspešni kot njihovi kolegi na kakšnem dobro stoječem inštitutu, ki se posvečajo le raziskovanju. Tako univerza prek izkoriščanja neplačanega dela teh raziskovalcev prečrpava sredstva iz raziskovalnega v pedagoški sektor. Ko smo poskušali mobilizirati te delavce, da bi zbrali informacije o njihovih izkušnjah in željah, ni bilo pravega odziva. Strah je prevelik. A tudi med njimi vre. Vidijo, da se količina dodatnega neplačanega dela nenehno povečuje in da ne bodo zdržali: ali bo prišlo do upora ali pa do individualnih umikov.

Na različne načine. Nekateri tudi zbolijo. Tega je veliko, denimo med mladimi raziskovalci, ki so zaposleni na določenem projektu usposabljanja. Njihovi šefi, mentorji, jim v službenem času nalagajo delo za vse mogoče druge projekte, ki prinašajo instituciji ali njim kot mentorjem dodatni denar, raziskovalci pa morajo svoje osnovne obveznosti, vključno z doktoratom, opravljati v prostem času. Izkoriščanje in mobing se pogosto stopnjujeta tudi do te mere, da povzročita psihični zlom: nekateri raziskovalci se morajo zateči k zdravljenju in zdravilom, drugim ne uspe doktorirati, saj jih mentorji psihično sesujejo.

Sistemsko gledano nas bo to vse pokopalo. Ne le delavce, ampak tudi produktivnost te dežele. Ustrahovani ljudje ne morejo biti ustvarjalni. To velja tudi v industriji in storitvenem sektorju. Menedžment, ki stavi na mobing, lahko na kratki rok doseže črpanje finančnih rent, na dolgi rok pa bo vse opustošil.

Sindikati se borimo proti ustrahovanju delavcev, kolikor se da, saj se z grobim izkoriščanjem obrobnih skupin delavcev poslabšuje pogajalski položaj vsem. Zato se zavzemamo tudi za prekarizirane nečlane; segmentacija trga delovne sile bo drugače spodkopala tudi položaj redno zaposlenih. Na koncu bomo vsi prekarni, vsi ustrahovani in vsi individualizirani. Zaradi tega je konec koncev Goran Lukić ustanovil svetovalno pisarno za migrantske delavce pri Zvezi svobodnih sindikatov Slovenije.

Prekarni delavci v akademski sferi so poleg tega, da so v položaju odvisnosti, na neki način tudi ujeti v svoj poklic. Ker so v akademsko kariero investirali ogromno dela, skušajo v njej vztrajati. Pogosta sta občutek poslanstva in prepričanje, da se splača potrpeti, samožrtvovati zavoljo višjih ciljev, odkrivanja novega. Ta iluzija lahko trdovratno vztraja tudi takrat, ko se morajo »prostituirati« za projekte, katerih vsebina nima več dosti zveze z znanostjo. Iluzije o višjem smislu lastnega dela so ekonomsko škodljive, saj se delavcu zdi, da je za delo nagrajen že z delom samim. Posledično pa je lahko zato bolj popustljiv pri pogajanjih o denarni vrednosti svojega dela in delovnih pogojih.

Drži. Vsi, ki opravljajo intelektualno delo, so nagnjeni k iluziji, da je delo poslanstvo, za katerega se je vredno žrtvovati, četudi so pogoji dela mizerni.

Se strinjam. Vendar kljub temu ali celo ravno zaradi tega ne bi smeli pristati na mesečne honorarje v višini borih štiristo evrov, kolikor zaslužijo nekateri novinarji in kulturniki.

V čem je moč sindikatov? Visokošolski sindikat je mlad in trenutno še majhen sindikat, a hitro raste. Naš glavni vir moči je ta, da javno govorimo resnico. Od tod dalje je marsikaj odvisno od politične kulture vladajočih, ali bodo prisluhnili argumentom. Ta kultura je na ljubljanski univerzi v primerjavi z mariborsko na kar visoki ravni. Poglejmo le zadnjo afero dekana ekonomsko-poslovne fakultete v Mariboru, Klavdija Logožarja: kljub očitnim kršitvam odstopa še do danes ni. So pa grožnje s tožbami.

Prorektor za finance omenjene univerze, Jan Žan Oplotnik, je Visokošolskemu sindikatu zagrozil s tožbo zaradi poziva k odstopu. A že pred to afero so bili tako sindikalni zaupniki kot drugi delavci na univerzi, ki so povedali svoje kritično mnenje, denimo o rektorski ekipi, deležni groženj z uničenjem akademske kariere in izgubo službe. V Mariboru so razmere brutalne – tako pritiski na podrejene, kakor tudi brezobzirnost v okoriščanju.

Osnovno sindikalno delo je zbiranje informacij o problemih delavcev, javno opozarjanje nanje in predlaganje izvedljivih rešitev. Na makro ravni Visokošolski sindikat pritiska na vlado, naj preneha z varčevanjem in poveča sredstva za redno delo univerz. Kajti to bi lahko na mikro ravni zmanjšalo skušnjavo menedžerjev, da kršijo delovnopravno zakonodajo zaradi računovodske stiske.

Ob konkretnih primerih kršitev pravic naših članov pa pravna služba sindikata prouči, kaj je mogoče doseči. Nato sestankujemo, predlagamo rešitve, se pogajamo. Če tako ne dosežemo ničesar, ostane možnost tožbe. Tu sta problem dolgotrajnost sodnih postopkov in nepredvidljiv izid na slovenskih sodiščih. Stavke, če gre za množične kršitve in nepripravljenost na ureditev razmer, pa so konec koncev tudi v funkciji javnega pritiska in se zaključijo za pogajalsko mizo.

Če ti ob tem grozijo, je tudi to lahko kar razburljivo. Gotovo pa sindikalni boj danes obsega predvsem milejše oblike razrednega boja. Izbira taktik je odvisna tudi od borbenosti članstva. Če je to pasivno ali prestrašeno, potem sindikalni funkcionarji pač ne moremo iti sami na barikade. Temeljna novost in dosežek Visokošolskega sindikata je v tem, da je sploh vzpostavil opozicijo delodajalcem in vladi. V preteklih letih so bili delavci v visokem šolstvu razredno neorganizirani. Sindikati so organizirali družabne dogodke, komercialne popuste in solidarnostne sklade, ne pa tudi pravnih bojev za plačne razrede in ustrezna delovna mesta. Zdaj te imamo. In kar počnemo v času doktrine varčevanja, je to, da držimo fronto. Skušamo zadrževati in obrniti trend zategovanja pasu univerzi in nižanja delovnopravnih standardov. S tem ne dosegamo spektakularnih uspehov, bilo pa bi bistveno slabše, če tega ne bi počeli.

Številni slovenski sindikati so postali precej borbeni. Vedo, da bo nadaljevanje prekarizacije razkrojilo njihovo bazo ter jih organizacijsko in poslovno zlomilo. Tudi konkurenca med sindikati lahko prispeva k večji odločnosti. Tako imajo denimo policisti dva živahna sindikata.

Seveda obstaja tudi rivalstvo in težave s solidarnostjo, kadar gre za različne interese baz. V javnem sektorju so denimo varčevalni in privatizacijski pritiski močnejši tam, kjer je lažje vpeljati zasebne vire financiranja – taka primera sta zdravstvo in visoko šolstvo. Vlade to izkoriščajo in se skušajo pogajati tako, da bi jo v nekaterih sektorjih delavci odnesli bolje kot v drugih, sindikati pa bi se na koncu prepirali med seboj.

A kljub vsemu sindikati takrat, ko gre za skupne cilje, stopimo skupaj. V torek se bo denimo začela kampanja za redefinicijo minimalne plače, pri kateri sodelujemo tako rekoč vsi. Četudi je v visokem šolstvu malo delavcev, ki bi jih ta sprememba neposredno zadevala, bomo sodelovali in kampanjo podprli. Jasno je, da minimalna plača vpliva na celotno plačno lestvico. Predvsem pa bomo zraven zato, ker gre za pravično stvar.

V Sloveniji potrebujemo alternativno produkcijo v ekonomski vedi. To bi moral biti eden glavnih izzivov za združitev sindikalnih moči. Potrebujemo alternativni ekonomski inštitut kot raziskovalno, izobraževalno in aplikativno institucijo. Tudi ekonomisti priznavajo, da je ekonomska znanost paradigmatsko zabredla v neoliberalno enostranskost. Ta enostranskost vpliva na razpon državnih ekonomskih politik. Prevladujoča paradigma v obstoječih poslovnih šolah je izobrazila aktualni menedžerski razred, ki očitno obvlada finančne špekulacije, izčrpavanje podjetij in intenziviranje izkoriščanja. Ne vem pa, koliko je uspešen pri usmerjanju podjetij v dolgoročni razvoj in rast. Ekonomsko bi bilo treba izobraževati tudi delavce in njihove predstavnike. Ni dovolj le spodbujati večjo udeležbo delavcev pri upravljanju in dobičku. Treba jih je usposobiti za učinkovit nadzor. Tudi če delavci prevzamejo podjetje ali ustanovijo zadrugo, morajo najeti menedžerja. Če mu ne znajo gledati pod prste, jih lahko kaj kmalu okrade, in spet pristanejo tam, kjer so danes. Vse to so razlogi za alternativni ekonomski inštitut. Kdo bo zainteresiran zanj, če ne sindikati?

Od leta 1989 država favorizira zasebni tip lastnine pred zadružnim in vsemi ostalimi. Rezultata sta egoizem in zgodovinska pozaba. Mlade generacije preteklih praks in možnosti ne poznajo več. Če vprašam študente, kaj pomeni samoupravljanje kot lokalno zgodovinsko dejstvo, ugibajo o vsem drugem, tudi o psihološkem avtomenedžmentu. Tisti, ki iščejo alternative, pa iz tuje literature odkrivajo zadružništvo kot eno od možnosti in zato zadrugam rečejo kooperative.

V položaju Grčije lahko najdemo precej uvidov. EU, ali bolje, Nemčija vsiljuje varčevalne politike bankrotirani državi z neodplačljivo velikim dolgom. Dolg ostaja, glavni učinek varčevalnih ukrepov pa je ta, da so orodje kolonizacije. Grčijo želijo dokončno potisniti v periferni položaj in jo prisiliti v razprodajo vse infrastrukture – praviloma nemškim podjetjem. Grkinje in Grki so se dvakrat odločili za alternativo: najprej z izvolitvijo Sirize in nato z zavrnitvijo novega varčevalnega paketa. A vodstvo Sirize ni imelo dovolj poguma, da bi peljalo državo v stečaj, kar bi zahtevalo tudi izgradnjo novega bančnega sistema in nacionalizacijo podjetij z dolgovi v tujih valutah. Ustrašilo se je koraka v neznano. To je značilna drža srednjega razreda, ki se oklepa starega reda, ker se boji, da bi izgubil premoženje in položaj, ki ju še ima. Aleksis Cipras je politično kapituliral, nadaljevanju varčevanja pa bo gotovo sledila še ena etapa finančnega kolapsa države.

Kakšno politiko vodijo do grške tragedije evropski finančni kapital in politični voditelji? Odločili so se, da bodo levico onemogočili in ponižali. Cipras je upal na kompromis, medtem ko si ni upal tvegati bankrota. A nasprotna stran je s pogajalske mize umaknila vse možnosti razen kapitulacije in radikalnega tveganja. Cena za upniško ponižanje grške levice pa je lahko tudi vzpon radikalne desnice.

Dr. Mojca Pajnik je v nedavnem intervjuju na tem mestu analizirala, kako rasistična govorica vznika kot stranski učinek tega, da države evropskega centra nočejo nasloviti lastnih socialnih problemov, ampak jih kulturalizirajo – pretvarjajo v problem kulturne integracije priseljencev, »lenih Grkov« in podobno. Protisocialna in obenem rasistična politika postaja v Evropi (pre)vladajoča. Recimo bobu bob: kaže, da so podobno kot v tridesetih letih 20. stoletja evropske finančne in politične elite spet pripravljene paktirati s fašizmom, da bi zavarovale interese velikega kapitala. Bojim se, da bodo na oblasti mnogo bolj tolerirale Zlato zoro kot radikalno krilo Sirize. Samozvana »sredinska« politika, ki tudi sama postaja vse bolj protofašistična, je zaenkrat še zapakirana v zavezanost formalni demokratični proceduri, a znotraj te odpira prostor desničarskemu populizmu. Da to spoznamo, je dovolj že, če poslušamo, kako predsedniki vlad in notranji ministri vsepovsod po Evropi govorijo o sirskih beguncih.

Tega ne vemo. Pri begunski krizi iščejo ravnotežje. Najprej ščuvajo državljane, ko postane prevroče, pa obsojajo izgrede proti beguncem. Toda prevladujoča govorica se skozi te manevre vseeno premika proti stališčem skrajne desnice. Ta se je naučila prilagoditi svojo govorico liberalni politični korektnosti. Izogiba se nastopom v jeziku neposrednega sovraštva, rasizma in odkritih napadov ter vse zapakira v argumente svobode izbire in vrednosti premoženja. S tem lahko pridobi široko podporo. Poglejmo le francosko Nacionalno fronto, kjer je njena voditeljica Marine Le Pen nastopača iz »stare šole«, svojega očeta Jean-Marie Le Pena odstranila zaradi političnih potreb.

Ali pa izjava, da lahko begunci iz Sirije predstavljajo varnostno tveganje. Taka tehnokratska izjava ni neposredno obtožujoča ali demonizirajoča, a vseeno nagovarja strahove v ljudeh in premakne fokus stran od pravega vprašanja. Ne kliče k fizičnemu, temveč »le« k administrativnemu nasilju ali administrativni pasivnosti. Obenem pa normalizira rasizem, izključevanje in nesolidarnost. In to je ta sodobni hibrid med nekdanjim diskurzom skrajne desnice in političnim liberalizmom. Kam vse to vodi, ne vemo. Ni nujno, da v veliko vojno. A za žrtve je dovolj huda že tiha vojna nizke intenzivnosti, kakršno skrajna desnica vodi proti migrantom in manjšinam v nekaterih perifernih državah, kot sta Madžarska in Grčija.

V tridesetih in štiridesetih je bila normalizacija ključno sredstvo za vzpon fašizma in stopnjevanje holokavsta. Nacisti niso kar takoj zgradili plinskih celic. Najprej so poskrbeli za normalizacijo diskriminacije in institucionalnega nasilja, odvzemanja pravnega statusa, razlaščanja, izseljevanja, odpuščanja in ločevanja družin. Zato moramo biti pozorni na take in podobne sistemske ukrepe in spremljevalno retoriko, usmerjeno proti obrobnim skupinam.

Hannah Arendt pravi, da ni dovolj le misliti, ampak se je treba tudi angažirati. Individualizem onemogoča oboje. Najprej s tem ko ljudi potopi v nemišljenje hedonizma, rasizma ali kakšne tretje ideologije, nato pa še s prigovarjanjem, naj se vsak ukvarja le s svojimi zasebnimi zadevami in rešuje svoje težave individualno. V teh okoliščinah že kritično mišljenje pomeni veliko. Zgolj z njim posameznik resda ne more spremeniti sistema, je pa to znak, da ga ta vendarle ne obvladuje v celoti. Hkrati gre tudi za predpogoj, da nato v sodelovanju z drugimi morda doseže dejanske premike.

V Nemčiji se posamezniki javljajo, da bodo vzeli begunce v svoja stanovanja. Ta poteza ima dve plati. Na eni strani lahko zasebni humanitarizem pomeni privatizacijo skrbi za ranljive in olajša vladi, da si umije roke, češ, saj ljudje ne umirajo na cesti. Na drugi strani pa je to lahko tudi javna gesta aktivnega državljanstva, kritika brezbrižnosti in arogance vlade ter »merklovskega trepljanja« beguncev. Toda ta dvoumnost je temeljno protislovje in stalna spremljevalka humanitarizma. Ključno je naslednje. Humanitarizem ni dovolj in ne more nadomestiti institucionalnega delovanja. Sistemske probleme je treba reševati sistemsko, ne pa z zasebno, partikularno dobrodelnostjo. Kadar se institucije sprenevedajo, je omenjena gesta nemških državljanov gotovo tudi oblika političnega angažmaja.

Da, politika in politično delovanje sta v krizi, zato tisti, ki jim ni vseeno, poskušajo ukrepati vsaj humanitarno. A tu gre tudi za to, da se javno spolitizira določena vprašanja in politične stranke prisili, da se do njih opredelijo.

Slovenija kot država in sistem postopno razpada. Ljudi pestijo očitne sistemske krivice in številni problemi, ki bi jih bilo treba reševati, pa ni premikov. Ob pasivnosti ali pa nekompetentnosti ene vlade za drugo propadajo plačilna disciplina, ustvarjalna klima v podjetjih, spoštovanje zaposlenih, standardi zaposlovanja, zaupanje med ljudmi. Umirata optimizem in zaupanje v prihodnost v tej državi. Tega propadanja nihče ne ustavi in v tem je največja odgovornost vseh politik, prejšnjih in sedanje. S pasivnostjo so dopustili razraščanje izjemno razkrojevalnih procesov. In ne vidim državnikov, ki bi se lotili nujnega urejanja številnih problemov.

Ne nujno. Imamo standarde, kako demokratično voditi zakonodajni postopek z javno razpravo, dialogom in pogajanji. Težava je, ali se vladajoči sploh želijo lotiti nekaterih problemov. Vzemimo primer: vi ste pisali, da je država sprejela spremembe davčne zakonodaje, na podlagi katerih lahko finančna uprava ugotavlja, ali gre za prikrito delovno razmerje, in podjetju izreče kazen zaradi davčne utaje, ni pa dobila pristojnosti in obveznosti sprožiti postopka na delovni inšpekciji, da bi delavca zaščitili s sklenitvijo redne zaposlitve. Z relativno majhnimi spremembami pooblastil davkarije in delovne inšpekcije bi se ogromno spremenilo na trgu delovne sile. Ne govorim o veliki prenovi, temveč o popravkih sistema na ključnih mestih. Z dialogom bi tudi predstavnike gospodarstva lahko prepričali, da so takšni popravki legitimni, če bodo pravila veljala za vse enako. A ni politične volje. Aktualnim političnim elitam pa morda zmanjka tudi sposobnosti upravljati državo. Sistemi nam propadajo, naše elite pa se ukvarjajo s prestižnimi boji ali pa prazno govoričijo.