»Čakaj malo, lahko pojasnim,« sem izrekel tisti bedasti stavek. Seveda nisem mogel pojasniti. Pred poletjem sem bil v Ljubljani na koncertu Boba Dylana in stara pokvarjenca Zoran Predin in Karpo Godina sta me napila z nekim slovenskim cabernetom, tako da se ne spomnim prav dobro ne koncerta ne Ljubljane, sploh pa se ne spomnim nobene Mojce. Kdo, za vraga, je Mojca? Kupoval sem čas in se mrzlično poskušal spomniti.
»Bodi no pametna, gotovo nisem edini Hrvat Boris, ki je bil v Ljubljani!« je bilo najboljše, kar sem si lahko izmislil.
»Neumnost!« me je prekinila. »Kateri Hrvat Boris pa je še zvezda v Sloveniji?«
»Mogoče … Boris Novković?« sem obupano poskusil.
»Ne nakladaj,« me je prekinila in me spet pogledala v oči. »Kdo je Mojca? Kdo sta Neža in Nika?«
Neža in Nika!? Kdo sta zdaj Neža in Nika? Slabo je kazalo. Nemočno sem gledal Roso, ona pa je že vrgla na mizo časopis z naslovom: »Boris v akciji – nenasitna hrvaška seksualna mašina v Ljubljani nori z Mojčino mladoletno hčerko Niko!«
Nika je mladoletna? Kreten, sem pomislil, kaj si naredil? A to še ni bilo vse. Vrstili so se naslovi: »Z matere na hčerko!«, »Razcveta se ljubezen hrvaškega don juana Borisa in petnajstletne Mojčine hčerke Nike!«, »Lahko bi ji bil oče – Boris v Sloveniji ljubi dvakrat mlajšo!«. Nato pa, zdaj že pričakovano: »Je med Borisom in Mojčino hčerko Niko počilo?« In potem: »Mojca znorela, hrvaški seksualni predator Boris v Ljubljani zapeljal še njeno drugo hčerko Nežo!« Postajalo je vse huje. In vse bliže: zdaj so bili časopisi že z današnjim datumom. »Sedemnajstletna Neža zanosila s pohotnim hrvaškim samcem Borisom!«, »Hrvaški žigolo Boris se je končno umiril: Neža pričakuje novorojenčka!«. In še: »Neža noseča, sestra Nika v depresiji, mati Mojca podivjala od ljubosumja!« in »Mojca pretepla hrvaškega zapeljivca Borisa!«. Zdelo se je, kot da živim dvojno življenje iz ameriških psiho trilerjev, in resno sem podvomil, ali sem še pri pameti. Pojma nisem imel, kdo so Neža, Nika in Mojca.
»Ali jo imaš rad?« je Rose na koncu nastavila klasično žensko past.
»Koga, Mojco? Za božjo voljo, ne!« sem se ujel v past kot kak kreten.
»Torej, Neža,« me je pogledala s prezirom. »Opica!«
Izpadel sem opica. Mislim, prava, človeku podobna opica. Šimpanz. Boris, hrvaška seks-zvezda v Ljubljani, je namreč v resnici šimpanz. Hrvaški in slovenski mediji tako že nekaj mesecev s pritajenim dihom spremljajo seksualne pustolovščine šimpanza Borisa iz zagrebškega živalskega vrta v Maksimirju, ki je kot zdrav, potenten in genetsko najbolj primeren samec ob neverjetnem medijskem pompu pred poletjem prišel v ljubljanski živalski vrt pod Rožnikom, da bi poskušal oploditi tri tamkajšnje samice – štiridesetletno Mojco in njeni dve hčerki – ter nadaljeval svojo opičjo vrsto v Sloveniji.
Najprej je, kot smo brali, poskušal z Mojco, ker pa ni mogla zanositi, je zapeljal njeno petnajstletno hčerko Niko. Lahko, da zaradi razlike v letih, ali pa zaradi »pomanjkanja kemije«, kot je ugibal Jutarnji list, je Boris kmalu pustil tudi Niko in začel strastno zvezo z njeno starejšo sestro Nežo. Končno je pred dnevi hrvaški tisk ponosno sporočil, da je hrvaški jebač Boris uspešno opravil misijo, slovenski tisk pa še bolj ponosno, da je Neža noseča in da živalski vrt pod Rožnikom pričakuje šimpanzjega mladiča.
Ker pa so šimpanzi in ljudje sorodne duše z devetindevetdesetodstotno genetsko skladnostjo, ni bilo nič nenavadnega, da so Borisov »Zadnji mango v Ljubljani« spremljali kot seksualno turnejo kake razuzdane hrvaške zvezde v Sloveniji. Še toliko manj, da je pornografska drama na koncu – ko so časopisi poročali, kako stara Mojca podivjana od ljubosumja pretepa mladega, pohotnega Borisa in besno obmetava obiskovalce živalskega vrta s steklenicami in hrano – izpadla kot poceni televizijska žajfnica. Nauk zgodbe je zato banalen, kot vedno pri poceni žajfnicah: ljubite se, ne pa da se vojskujete, kajti hrvaške in slovenske opice so ista vrsta. Ljubezen premaga vse – in če lahko Boris in Neža, lahko tudi opicam podobni ljudje v tistih velikih naselbinah za žičnato ograjo pod Rožnikom in v Maksimirju. Iz te zgodbe bodo menda ja potegnili, da imajo Hrvati tisto, kar potrebujejo Slovenci, Slovenci pa tisto, kar potrebujejo Hrvati. Nenazadnje je genetska skladnost med tema dvema narodoma večja kot med ljudmi in opicami. In nekega dne bo to razumela tudi Rose.
»Verjemi mi, nič nimam z Nežo in Mojco,« sem na koncu nemočno rekel.
»A ja, kaj pa teh devetindevetdeset odstotkov?« je rekla in mi vrgla pod nos časopisni članek. »Opica.«
