Kako je k nam prišlo trim gibanje?

Treba je iti malce širše v zgodovino, kako se je šport po drugi svetovni vojni sploh razvijal. Šele leta 1958 so začele pri nas nastajati institucije za šport. Pri okrajni konferenci SZDL je bila ustanovljena skupina za šport, ki je skrbela za celotni šport v okraju Ljubljana, do Ribnice, Sevnice, in seveda za Ljubljano, ki tedaj ni bila ena občina, ampak sestavljena iz več občin. Šele po letu 1960 so začele nastajati občinske športne organizacije. Sam sem bil verjetno prvi stalni profesionalni sekretar kake občinske športne zveze v Sloveniji, v občini Moste-Polje.

Na področju rekreacije smo začeli z občinskimi športnimi tekmovanji. Prvo takšno tekmovanje je bil moščanski šolski veleslalom leta 1966, na Golovcu, točno nad mostom čez Gruberjev kanal. V tistih časih je imel tedanji mestni župan Dermastja tam hišo in za njegovo hišo je bila prva tekma. Kmalu zatem smo naredili prvo občinsko sindikalno tekmo. Teoretično politično osnovo in usmeritve športa je vodila partija na partijskih kongresih, saj je bil tedaj šport namenjen krepitvi sposobnosti za delo in obrambo, medtem ko je bilo trim gibanje rekreacija splošne narave. Tudi beseda gibanje je bila ideološko sporna. No, res je tudi, da je na tedanji fakulteti za šport prof. Ljubo Jovan že predaval tudi o rekreaciji, čeprav tega pri nas skorajda še ni bilo.

Kot ko smo v osemdesetih imeli predmet računalništvo, ne da bi imeli računalnik?

Skoraj tako. O trim gibanju je prvi informacijo prinesel Marjan Rožanc, ki je tedaj veliko hodil po svetu, zato sem v Švico, kjer je to videl, poslal delegacijo, ki se je z zadevo seznanila. V Švici je steze postavila zavarovalnica v sodelovanju z državo. Na osnovi švicarskih materialov sem naredil načrt za trim stezo v Mostecu, a nekako je do teh načrtov prišel Tone Goršič in naredil prvo trim stezo v Celju, mi pa smo stopili v kontakt z zavarovalnico Triglav, ki nam je natisnila 70 kompletov tabel za trim steze po vsej Sloveniji. Znak Trimčka in Trimčkove zgodbe je narisal tudi za te table Miki Muster. V Ljubljani smo imeli štiri steze.

Kako se je trim prijel?

Sprva ne najbolj. Bolj se je začelo prijemati, ko smo začeli z občinskimi rekreativnimi ligami v nogometu. Te so se izrazito prijele. Tek kot tak je bil vezan predvsem na Pohod okoli žice okupirane Ljubljane oziroma na Tek trojk, kar je izvorni ljubljanski rekreativni tek. Tiste čase je bilo težko priti do medijev. Rekreacija ni zanimala nikogar, bila je nekaj novega. Takrat so ljudje delali. A če pogledamo današnjo situacijo, moram reči, da sem besen. Šport je čedalje bolj dejavnost za bogate sloje in ne več nekaj za široke množice. Tekačev je na neki način danes več, vendar pa je tek obenem tudi težje dosegljiv, kot je bil nekoč. Od otroka delavca ne moreš pričakovati, da se bo ukvarjal s tekom tako, kot se to zahteva danes. Predrago mu je. In moje mnenje je, da se ljudje s športom ukvarjajo čedalje manj.

Vtis je ravno obraten.

Pred kako uro sem igral tenis na stadionu Ljubljana. Tam so dopoldne trenirali tudi mladi atleti. Oziroma atletinje. Same punčke so bile na štadionu. Njih zanima atletika. Zaradi vitke linije. Fantom se ne ljubi. Saj so na nogometu, kjer so pa vsi klubi naravnani na selekcijo. Do 12. leta še igrajo, pri 14 letih je tega že manj, za tiste, ki odpadejo, pa ni nič več. Šport je pri nas dejansko v velikem upadanju. Denar gre samo za vrhunski šport. Vse interesne dejavnosti v šolah so plačljive. V mojem času ni bilo tako. Po letu 1991 smo v Sloveniji podeseterili stroške za šport. Pred letom 1991 je bilo v Jugoslaviji morda dvajset športnih panog, v katerih smo Slovenci imeli reprezentante. Leta 1995 smo imeli že šestdeset panog in v vseh reprezentance, vse pa so začele hoditi na velika tekmovanja. Danes imamo v Sloveniji okoli 3500 profesionalnih oziroma vrhunskih športnikov, ki imajo vsi pravico na to in ono. Nekoč smo imeli v Ljubljani največ sto vrhunskih športnikov. Po drugi strani so na osnovnih šolah v Ljubljani samo še štiri moške in šest ženskih rokometnih ekip.

V vaših časih tek ni bil tako priljubljen kot danes. Kako se je tek začel razvijati?

Nekoč je tekaški krožek vodil Janez Pavčič. Dandanes je v Ljubljani kar nekaj trenerjev in tekaških šol, ki so plačljive in kamor hodijo ljudje, ki to lahko plačajo. Ljudje hodijo tja, da imajo lahko svojega trenerja. To je za višje sloje. Za nižje sloje bosta vedno nogomet in košarka. Osnova športa je igra. To je njegovo bistvo. Tek ni igra. Prav tako ne kolesarstvo. Je to igra?

S svojo glavo?

Ne. To je doseganje meja zmožnosti. Nori rekreativci iščejo svoje meje, kar pa nima zveze z igro. Ko človek teče ali kolesari, se mu po glavi podijo najboljše ideje. S seboj bi moral imeti beležko, da bi si jih beležil. Pri tenisu se to ne dogaja. Ker si posvečen igri, in edina sprostitev je lahko igra. Igrivost je osnovno, kar manjka človeku.