Pričevanje begunca, ki je preživel taborišče, bi lahko bilo pričevanje sirskega begunca, vrnjenega v domovino, ker bi trdnjava Evropska unija poslušala glasove, da je treba beguncem zapreti vrata. Jih ustaviti in vrniti tja, od koder so prišli, da ne bodo s svojo (napačno) vero, revščino in bedo najedali blagostanja na krščanstvu utemeljene Unije. Pa ni. Je pričevanje Ivana Korošca, ki so ga angleške sile v zadnjih dneh maja skupaj s približno šest tisoč civilisti vrnile zmagoviti partizanski vojski, potem ko je prebegnil čez mejo, da bi ubežal zanesljivi smrti. Podobna so pričevanja Lojzke Frančič, dijakinje zadnjega letnika novomeške gimnazije, Ljudmile Gruntar-Jeglič in številnih drugih, ki so bili najprej pahnjeni v beg, nato na pot v pekel. V času, ko se je po Evropi premikalo 30 milijonov beguncev, so prehodili pot iz Slovenije do Vetrinjskega polja in nazaj do Teharij.
Povojni poboji so odprta rana slovenske zgodovine, predvsem v očeh desnega pola politike pa eklatanten dokaz zločinskosti levice. Predvsem pa nikoli pozabljeni, ko gre za domačo rabo. Vrnitev beguncev v nefunkcionalne države, ki so raztrgane od državljanske vojne, sektaškega nasilja in v rokah verskega fanatizma – ali zgolj na njihove meje – ni nič drugega kot potiskanje človeškega dostojanstva oropanih ljudi v smrt. Imenujte jih povojni ali vojni poboji – semantika ne bo zmanjšala teže vašega greha – smrt tisočev bo na vaših ramenih.
Evropa in z njo Slovenija ne moreta imeti težav s sprejemom beguncev, kot leta 1945 težav s sprejemom beguncev iz Jugoslavije ne bi imela okupirana Avstrija. Vsaj ne realnih težav, merljivih z evri in sposobnostjo integracije. Problem je s politiko, ki se spozablja in posluša glasove tistih, ki ne razumejo, da je begunstvo univerzalna zgodovinska kategorija. Ni ga zgodovinskega obdobja, ki ne bi imelo svojih beguncev, od vojne gnanih skupin, iščočih le mir in priložnost za življenje.
Če obsojamo dejanja angleških okupacijskih enot v Avstriji, ki so v naročje krvnikov vrnile Ivana, Lojzko in Ljudmilo, kako lahko sploh kdo danes na glas razmišlja, da bi vračal begunce iz muslimanskega sveta ali jim preprosto zaprl vrata, ker predstavljajo »varnostno tveganje« in »destabilizacijski dejavnik« za EU? Dvesto tisoč beguncev iz Sirije, Afganistana in Iraka je letos pribežalo preko Grčije na prag skupnosti, ki je s 13.000 milijardami evrov BDP največje svetovno gospodarstvo. Medtem Libanon s 4,5 milijona prebivalcev in 42 milijardami evrov BDP gosti 1,2 milijona beguncev iz Sirije. Po podatkih Amnesty International okoli 95 odstotkov beguncev iz Sirije, to je 3,8 milijona ljudi, gosti pet držav v regiji: Turčija, Libanon, Jordanija, Irak in Egipt. Libanon ima begunsko krizo. Turčija ima begunsko krizo. Irak ima begunsko krizo. Evropa je še daleč od begunske krize, a z luknjavim zgodovinskim spominom zelo blizu krize človečnosti.
Yara je 23-letna ženska s štirimi otroki, begunka iz Sirije, nameščena v begunskem taborišču v Libanonu. Njen dveletni sin Mutanama ima odprtino v hrbtenici, iz katere mu odteka tekočina v možgane. Odkar je družina pobegnila v Libanon, se je njegovo stanje poslabšalo. Yarinega moža so v Siriji aretirali; iz videoposnetka na youtubu je izvedela, da so ga ubili. »Vse je tako težko, ko si begunec,« pravi. »Veliko slabih ljudi govori slabe stvari o meni in me nadleguje... To je težko življenje, komaj zmorem.« Jasno je, da Yara ne more nazaj v Sirijo.
Jasno je tudi, da zanjo in za njene otroke v Libanonu ni prihodnosti.
Zato sprašujem tiste, ki menijo, da so po vojni vrnjeni begunci in njihov pekel, ki je temu sledil, neizbrisen madež na naši zgodovini: zakaj je pričevanje sirskih beguncev manj boleče, manj obtožujoče in manj vredno našega sočutja kot pričevanja Ivana Korošca, Lojzke Frančič in Ljudmile Gruntar-Jeglič? Razlika je časovno merljiva – 60 let – posledice brezbrižnosti in zavračanja pomoči pa bodo enake. Smrt, ki bo obležala na vesti vseh nas.
