Koliko je bilo hudo bolnih malčkov, ki bi imeli z bolje zastavljenim zdravljenjem ali preprosto več skrbnosti boljše možnosti preživetja, nadzorniki niso mogli zagotovo ugotoviti. Da je na to vplivala pomanjkljiva dokumentacija, je velik madež za največjo bolnišnico. Nalogi, da dajo skrbi za bolnike prednost pred vsem ostalim, pri otrocih s prirojenimi srčnimi napakami očitno niso bili kos. Da bo imel program teh zahtevnih operacij po odhodu dotedanjega kirurga Vladimirja Sojaka leta 2007 nekaj težav, je bilo pričakovano. Prav tako so sprva vsi z odprtimi rokami sprejeli izraelskega kirurga Davida Mishalyja, za katerim še vedno stoji del staršev bolnih otrok. A začasna pomoč je postala trajen način dela, ki so ga namesto otrokom prilagajali kratkim prihodom zdravnika v Slovenijo. Več direktorjev zapored je boljše rešitve iskalo, a premalo zavzeto, da bi kaj dosegli. Prav tako so le od daleč opazovali zastrupljene odnose med različnimi strokami in posamezniki, ki so sodelovali pri zdravljenju.
Tudi na nevrološki kliniki se je kot glavni greh izkazala pasivnost. Odziv okolja zdravnika, ki so ga kasneje osumili samovoljnega pospeševanja smrti nekaterih bolnikov, kaže na razkorak med teoretično skrbjo za varnost in prakso. Nadzorniki so nanizali izsledke, ki pripovedujejo isto, od nedoslednega beleženja, kaj se dogaja z bolnikom, do slabe komunikacije med zaposlenimi.
Pri programu srčnih operacij in na nevrološki kliniki se je od časov, ko sta aferi prišli na dan, marsikaj spremenilo. Poleg tega skrb zbujajoče ugotovitve nadzornikov v obeh primerih še ne pomenijo, da so enako delali v vsem kliničnem centru. Ta bolnišnica je še vedno tudi kraj izstopajočih dosežkov pri zdravljenju. Pri presaditvah srca in nekaterih drugih zdravljenjih srčnih bolnikov je slovensko zdravstvo po zaslugi tamkajšnjih zaposlenih na primer v svetovni špici.
Ob dokazih o slabi skrbi za bolnike je zgroženost na mestu. Vseeno se mora neskončno prerekanje, kdo je bolj kriv za porazne rezultate in komu se dela krivica, nekje končati. Okrevanje se začne na točki, ko v razpravi, kako naprej, prevlada razum. Tako ljubljanski UKC kot druge bolnišnice čaka veliko dela, da bo spremljanje rezultatov zdravljenja res pokazalo realno sliko. Tudi politiki, ki jih varnost bolnikov običajno zaskrbi šele ob izbruhu afer, bi lahko k njej prispevali bistveno več. Sramotno je, da je zadnja javno objavljena primerjava kakovosti slovenskih bolnišnic zajela leto 2011. Bolnišnice o teh kazalcih sicer poročajo na svojih spletnih straneh. S tem zadostijo formalnim zahtevam, a objavijo lahko karkoli. Ljudje imajo pravico, da vedo, kaj izbirajo, ko se odločajo med bolnišnicami. Vse se začne s spoštovanjem bolnika.
