Z vidika države, torej ministrstev in uradov, in lokalnih skupnosti, ki jih morajo skrbeti vprašanja, kot je raven gospodarske aktivnosti in zaposlenost, je razmislek trivialen. Za ceno oglaševalske akcije kupujejo domačim proizvajalcem instantno konkurenčno prednost. Ostalim lastnostim izdelkov, na podlagi katerih jih potrošniki načeloma lahko razvrščajo, je bil dodan ultimativni adut, »vonj po domačem«. Če bi ponudniki morali za boljšo kakovost ali nižjo ceno svojega izdelka skozi boleče procese inoviranja in prilagajanja proizvodnih procesov, ki bi lahko trajali več let in katerih rezultati so daleč od zagotovljenih, je zanje status lokalnega blaga kot mana z neba. Ni več treba biti boljši od konkurence, če si bolj »domač«.
Z vidika posameznega potrošnika je račun zapletenejši. Za razliko od promotorjev kupovanja domačih izdelkov potrošnike etnocentrizem kot nakupovalna strategija dejansko nekaj stane. Če se odpovemo hladno trezni presoji in si dovolimo odločanje s srcem, bomo podprli svoje rojake namesto brezimnih tujcev, ki se vrivajo v naše nakupovalne košarice. A tudi patriotizem ima svoje meje, ker je praviloma drag. Koliko več smo pripravljeni plačati za izdelke svojih rojakov, če so ti sicer kakovostno enakovredni tujim? Pred slabim letom objavljena Episcentrova anketa o potrošnih navadah pri nakupu hrane kaže, da bi velika večina vprašanih bila pripravljena plačati premijo na slovensko poreklo blaga. Podobno prepričljiva večina istih pa za lokalno poreklo ni pripravljena plačati več kot desetodstotnega dodatka ceni.
Slovenci za hrano porabimo približno 15 odstotkov svojega razpoložljivega dohodka (SURS, 2012), če upoštevamo še obleke in obutev, pa za vse skupaj v povprečju namenjamo okoli 20 odstotkov svojih neto zaslužkov. Če naprej predpostavimo, da je cenovna premija za slovensko poreklo blaga enaka desetim odstotkom in da obstaja slovenski ekvivalent izdelka za celotno ponudbo potrošnega blaga, bi nas, tiste, ki smo premijo pripravljeni plačati, kupovanje s srcem stalo okoli dva odstotka razpoložljivega dohodka. To bi bil torej davek za spodbujanje slovenske proizvodnje. Glede na to, da izračun temelji na grobi poenostavitvi, da imamo slovenske nadomestke za vse skupine izdelkov, je to seveda zgornja meja skupne subvencije, ki jo bomo potrošniki samoiniciativno namenili za domače proizvajalce.
Bolj realno bi bilo, če bi izračun temeljil zgolj na potrošnji živilskih izdelkov. V tem primeru bi bila subvencija nekaj nižja, pri 1,5 odstotka razpoložljivega dohodka. Upoštevaje še dejstvo, da premije nismo pripravljeni plačati vsi (ampak zgolj 74 odstotkov anketiranih), in dejstvo, da dohodki dela predstavljajo slabo polovico BDP, je skupni izplen, ki bi ga v popolnem scenariju lahko pričakovali od prispevka za slovensko živilsko industrijo, približno pol odstotka BDP. Za primerjavo, vsi proračunski izdatki, povezani s kmetijstvom, v Sloveniji znašajo približno odstotek BDP. Zveni torej obetavno, vendar je znatno preoptimistično.
Dejansko, ne glede na agresivnost marketinške diferenciacije, pri večini izdelkov popolnih nadomestkov praktično ni. Naš poenostavljeni primer pa predvideva celo, da lahko za vsak prehranski izdelek najdemo slovensko različico in da bomo za vsakega plačali predvideno premijo. Tudi če bi izbira slovenske različice obstajala pri vseh prehranskih izdelkih, premije na svojo celotno potrošnjo verjetno nihče ne bi želel plačevati. Številne trženjske študije tudi dokazujejo, da je izvor izdelka kupcem daleč manj pomemben od njegove kakovosti in cene (npr. Elliot, Cameron, 1994). Nacionalna čustva praviloma odločajo pri zelo ozkem naboru potrošnih dobrin. Če menite, da so slovenski izdelki kakovostnejši ali se izkažejo kot cenejši od tujih, dileme ni. A akcije, kot je »Kupujmo slovensko«, ne ciljajo na izdelke, ki imajo robustno povpraševanje, temveč na manj konkurenčne izdelke ali izdelke, ki jih je sicer težje diferenciirati.
Odgovor na vprašanje v naslovu bi moral biti sila preprost. Zakaj pa ne bi kupovali slovensko, če lahko? Pa ni tako enostavno. Problem je, da pri ogromno izdelkih ne moremo kupovati slovenskih različic, pri drugih moramo za domače blago plačati več kot za enakovredno tuje, pri tretjih pa kljub slovenski blagovni znamki ne moremo vedeti, ali je izdelek v celoti narejen iz slovenskih surovin. Dejstvo je tudi, da samo etnocentrizem slovenskega potrošnika ne bo rešil naše živilskopredelovalne industrije, ne glede na to, kako močno pobudniki akcij tipa »kupujmo domače« stiskajo pesti. Če vas k nakupu dražjih domačih ustreznikov žene empatija do rojakov in si s tem kupujete dobro karmo, se ne pustite motiti, a vedite, da s tem bistveno več od svojega mirnejšega spanca ne boste dosegli.
