Čas je relativen. Lahko je določljiv s sekundami, minutami, urami, dnevi in leti, a v življenju je pomembno predvsem to, kako je čas preživet. So ljudje, ki v desetih letih doživijo več kot nekdo v petdesetih letih. In so ljudje, ki ne vržejo stran niti sekunde.

Eden takšnih je bil Rok Petrovič. Umrl je mlad, star 27 let, a na drugi svet je odnesel premnogo doživetij. Kot da bi usoda hotela, je postal član kluba 27, v katerem so Jim Morrison, Janis Joplin, Jimi Hendrix, Kurt Cobain, Amy Winehouse… Bil je na svetovnem vrhu, enako kot Dražen Petrović, ki je umrl le dobre tri mesece pred njim. Bila sta prijatelja in vzornika mladih rodov. Njuna smrt je potrdila, da življenje včasih ni pošteno. Najhitreje odidejo tisti, ki so najboljši.

V sezoni 1985/86 je zmagal na petih slalomih za svetovni pokal (Sestriere, Kranjska Gora, Wengen, Hafjell, Heavenly Valley). Zraven je dodal drugo mesto (St. Anton) in tretje mesto (Geilo) in prepričljivo osvojil mali kristalni globus. Evforija je bila največja, ko je 21. decembra 1985 zmagal v Podkorenu. Tekmeci so bili daleč zadaj. Drugouvrščeni Šved Jonas Nilsson je zaostal osem desetink sekunde, tretjeuvrščeni Avstrijec Thomas Stangassinger več kot dve sekundi, petnajsti Nemec Markus Wasmeier skoraj šest. Ravno visoki zaostanki tekmecev so bili glavna značilnost Petrovičevih zmag.

Nič ni bilo naključno. Petrovič je preučil vsako podrobnost, vsak zavoj, opremo, strmino, razmerje med količki… Močan je bil tudi v glavi, za kar je imel zasluge oče Krešimir, ki je bil športni psiholog, medtem ko ga je v smučanje popeljala mama Zdenka Steiner. Kot prvi je osvojil slalomsko tehniko na pregibne količke. Pred tem so Ingemar Stenmark in druščina tekmovali s fiksnimi količki, ki so bili narejeni iz bambusa, kasneje iz plastike. Nekoč so smučarji vozili bolj okrog, Rok je količek napadel direktno. Nekaterim je šlo v nos, da je namesto na Elanovih smučeh smučal na Rossignolovih. »Rokovo smučanje je študiral ves svet. Medtem ko so se tekmeci privajali na novo tehniko, jo je Rok obvladal in zmagoval. Tekmeci so ob preučevanju Rokovih voženj dojeli, da morajo smučati drugače, če želijo konkurirati za vrh,« se je časov Petroviča spominjal Tone Vogrinec. »Rok je bil garač, a ko je na vrhu dobil konkurenco, je začel popuščati. Posledično je dosegal dobre ali solidne rezultate, nič več vrhunskih. Tedaj je treniral manj kot tekmeci.« Morda so k temu pripomogle tudi bolečine v hrbtu, ki so ga spremljale v zadnjih letih kariere.

Kot vzornika sta ga izpostavila tako Janica kot Ivica Kostelić, Hrvata, ki sta zaznamovala moderno dobo alpskega smučanja. »Bral sem knjigo o smučanju Pot do uspeha, v kateri so tudi Rokove fotografije. Ko sem jo listal, sem pomislil, da smo marsikaj od tega delali tudi mi, obenem pa me je prešinilo, da nikoli nisem videl, da bi te vaje počel še kdo drug. Morda so mislili, da gre za zastarele metode, kar je v športu precej značilen pojav, ko vsi začnejo govoriti isto, kar je velika napaka. V tej knjigi sem videl, da smo mi počeli podobne stvari, kot jih je počel Petrovič. Dejstvo je tudi, da je moj oče Ante poznal starega Petroviča,« je pred leti razlagal Ivica Kostelić.

Njegov um ni nikoli zastal. V marsičem je bil drugačen od ostalih fantov dvajsetih let. Pisal je pesmi, ukvarjal se je z jogo, bral knjige in preučeval svetovne religije. Drugačen je bil tudi v javnih nastopih. Do tedaj so ljudje pred radijskimi in televizijskimi sprejemniki poslušali športnike, kako so izmučeni dali vse od sebe, potem pa je prišel on in govoril o idealni liniji, soncu in užitku. Ali kot je nekoč izpostavil Leon Magdalenc, strokovnjak za javno nastopanje: »Do sedaj me je navdušil le en športnik, pokojni smučar Rok Petrovič. Bil je nekaj posebnega, vedno nasmejan, vedno je imel pripravljeno novo zgodbo, novo misel. Bil je magnet za medije. Preprosto zato, ker se ni opravičeval, ker ni bil skromen in je vedno govoril o popolnem zavoju.«