Južnoafriška republika je v drugem letošnjem četrtletju zapadla v recesijo, gospodarstvo je na letni ravni upadlo za 1,3 odstotka. Rusija, kjer pod pragom revščine po novem živi že 23 milijonov ljudi, si ne more opomoči od sankcij in nizkih cen nafte. Te prav tako pestijo s tekočim zlatom bogato Brazilijo, katere gospodarstvo hromijo politični kaos, korupcija, visoka inflacija, brezposelnost in rekordno nizko zaupanje potrošnikov. Danes naj bi uradno pristala v recesiji. Njena največja trgovinska partnerica je Kitajska, ki je nekoč vlekla voz znamenite skupine držav BRICS (Brazilija, Rusija, Indija, Kitajska in Južnoafriška republika), danes pa je eden pomembnih razlogov za njegovo upočasnjevanje.
Ohlajanje Kitajske je vneslo nemir med vlagatelje in prineslo pok delniškega balona, katerega odmev je bil slišen po vsem svetu, a najbolj v hitro rastočih gospodarstvih – ki to v bistvu sploh niso več. Še nedavno rešiteljice svetovnega gospodarstva bi lahko postale eden njegovih največjih problemov.
Politiki zakuhali večino težav
S težavami se ne ukvarjajo le države BRICS, temveč pretežno vsa gospodarstva v razvoju. Med velikimi pestijo tegobe tudi Turčijo, kjer besni huda politična kriza. Turško gospodarstvo je v drugem četrtletju zraslo le za 2,3 odstotka, kar je daleč od devetodstotnih rasti še pred nekaj leti. Indonezija je v juliju utrpela skoraj 20-odstotni padec izvoza, medtem ko se njena gospodarska rast upočasnjuje že več kot tri leta.
Upehana gospodarstva imajo poleg zahtevnih razmer na mednarodnih trgih – sem sodijo padajoče cene nafte in drugih surovin ter tudi nižje povpraševanje Kitajske – sorodne težave, neučinkovitost politike. »Demokracije v Braziliji, Južnoafriški republiki, Indoneziji in Turčiji trenutno niso sposobne opravljati osnovnih nalog političnega sistema. Med interesnimi skupinami in centri moči enostavno ne znajo izboriti tistega, kar je najbolje za javni interes,« je nedavno zapisal Bill Emmot, nekdanji urednik Economista. Posledično je gospodarstvo nefleksibilno in nepripravljeno na nadaljnjo vzdržno rast. Kitajska komunistična partija, ki ni demokratično izvoljeno telo, se denimo ne zna soočiti z monopolno močjo državnih podjetij.
Politični dogodki so tako za vlagatelje pogosto celo pomembnejši od gospodarskih kazalnikov. »Žal mi je, da nisem študiral političnih znanosti,« je za Bloomberg dejal Will Landers, menedžer sklada Latinska Amerika pri družbi BlackRock.
Grožnja po imenu Fed
Svetovni kapitalski tokovi v razvijajoče se ekonomije so v zadnjem letu presahnili ali pa se celo obračajo. Že v drugi polovici lanskega leta je 15 največjih gospodarstev v razvoju skupno doživelo neto odliv kapitala – prvič po letu 2008. V 12 mesecih do konca julija naj bi po oceni nizozemske družbe NN Investment Partners iz omenjene skupine držav vlagatelji potegnili kar 1000 milijard dolarjev. Odlivi iz Rusije so dosegli 200 milijard dolarjev, iz Brazilije 48 milijard dolarjev, medtem ko podatkov za Kitajsko ni. Brez dvoma pa se je beg kapitala po poku delniškega balona le še pospešil.
Vse večje težave gospodarstvom v razvoju povzročajo šibke valute ali bolje rečeno močan dolar, zaradi katerega se morajo centralne banke zatekati k intervencijam na trgu. To seveda ni poceni, skupne devizne rezerve gospodarstev v razvoju so tako že proti koncu lanskega leta upadle na najnižjo raven po letu 1994. Dodaten pospešek razraščanju težav je dala letos še odločitev Pekinga za devalvacijo juana.
Brazilski real je v enem letu proti dolarju izgubil že skoraj 40 odstotkov vrednosti, ruski rubelj več kot 55 odstotkov, južnoafriški rand slabo petino, malezijski ringit pa je nedavno dosegel 17-letno dno v primerjavi z dolarjem. Se obeta nova finančna kriza, ki je prav zaradi težav na valutnih trgih leta 1997 zajela Azijo? Zaenkrat še ne, a za dodatne probleme lahko zadošča že odločitev ameriške centralne banke Federal Reserve (Fed) za začetek zviševanja ključnih obrestnih mer, ki bi dodatno okrepile dolar. Državam, ki so se v letih rasti zadolžile za vrtoglavih 9000 milijard dolarjev, bi se nemudoma umetno zvišali dolgovi. Za nameček pa bi se še dodatno pospešil beg vlagateljev, ki bi v okolju višjih obresti začeli iskati naložbene priložnosti v ZDA. Povedano drugače, gospodarstva v razvoju bodo po zvišanju obrestnih mer v ZDA dražje odplačevala posojila, hkrati pa lahko pričakujejo nadaljnji umik tujih investicij.
Upehana Kitajska priložnost za Indijo?
Črne napovedi seveda ne veljajo za vse, Indija, čeprav poka kitajskega delniškega balona ni preživela brez prask, še naprej uspešno privablja tuje neposredne investicije. Kar 94 odstotkov vprašanih nemških direktorjev v visokotehnoloških družbah je namreč ocenilo, da ima Indija med državami BRICS trenutno najbolj prijazno okolje za vlagatelje.
Program »Make in India«, ki je zrasel na zelniku indijskega vodje Narendre Modija, že daje prve rezultate. Za selitev ali vsaj krepitev proizvodnje v Indiji so se že odločili v družbi Alphabet (krovna družba Googlovega imperija), Apple in Xiaomi. Foxconn, ki proizvaja komponente za pametne telefone ameriškega velikana Apple, in samostojni kitajski konkurent Xiaomi naj bi zaradi visokih stroškov delovne sile na Kitajskem proizvodnji selila v Indijo. Več tehnoloških družb naj bi v petih letih za nove proizvodne obrate v indijski državi Maharaštra namenilo pet milijard dolarjev.
Indija ima izjemen potencial. Za razliko od Kitajske, ki je uspela s polnjenjem tovarn z nizkoizobraženimi kadri, s čimer je krepila produktivnost gospodarstva, so Indijci osredotočeni na tehnološke panoge in storitvene dejavnosti, ki temeljijo na bolj izobraženem kadru. Težava je v prepočasnem vključevanju razmeroma nekvalificiranega kadra na trg dela. Toda ob nadaljevanju ekonomskih reform in okrepitvi vlaganj v infrastrukturne projekte lahko po oceni nekaterih strokovnjakov brez težav dlje časa raste po stopnjah med sedmimi in osmimi odstotki na leto. Smo priča zamenjavi garde?
