V Radgoni se je ob našem obisku trlo ljudi, bog ve kako je ob sobotah in nedeljah, ampak v ponedeljek dopoldne je bilo nabito polno. Pot iz Radencev do sejma, ki jo navadno lahko prevozite v petih minutah, se je vlekla skoraj eno uro. Ljudstva, ki se je počasi valilo v velike prostore in dvorane, niti niso zanimala predavanja, kjer je menda vsak dan, ne samo na naš ponedeljek, briljiral minister Gregor Židan, pa naj je šlo za sodobno veterinarstvo ali za vprašanja, povezana s hrano. Obiskovalci so se bolj gnetli okoli stojnic s kmetijskimi pomagali, od traktorčkov do kombajnov. Ne gre pozabiti, da ima naša dežela največ traktorjev na prebivalca in da je bil ravno na našem največjem sejmu v Gornji Radgoni vzpostavljen kontakt med predstavniki Patrie in našimi posredniki. Tako pravi legenda. A našo majhno redakcijo je zanimala predvsem hrana. In ljudstvo (menda se jih je v šestih dneh zbralo 128.000) tudi. Dvanajst gostinskih podjetij je skrbelo za žejo in prigrizke, na Agrini tržnici je bilo sedemnajst proizvajalcev. Pri Tušu pa so kuhali bograč v največjem loncu – na svetu. Slovensko hrano je treba promovirati, pa čeprav ima človek včasih občutek, da bi ljudstvo morda raje jedlo čevapčiče.
Stoodstotno slovenske dobrote
Iz Gornje Radgone v kruto realnost. Raziskave kažejo in eden najrelevantnejših slovenskih strokovnjakov na področju agrarne ekonomije dr. Aleš Kuhar potrjuje, da je eden najpomembnejših vzgibov pri kupovanju hrane lokalni izvor: »Potrošniki tega morda ne priznajo, ampak odločajo se na podlagi kombinacije različnih zaznav. Najprej pogledajo cene, potem pa glede na svoje znanje in poznavanje iščejo najboljše. Eden odločilnih dejavnikov pri izbiri je tudi nacionalni izvor artikla.« Strokovnjak govori o nakupovalnem patriotizmu, ki je v vseh državah, ne samo pri nas, močan dejavnik pri nakupovanju. Drugače povedano, če je izdelek domač, ga raje kupimo, kot če je iz tujine.
In tega se zavedajo tudi trgovci. Njihove akcije so nedvoumne. Pri Sparu pravijo Slovenija, moja dežela, pri Mercatorju pravijo 100 % slovensko, pri Hoferju je slogan Kakovost iz Slovenije, pri Tušu je geslo Spoštujmo slovensko in pri Lidlu slovenski izdelek. Morda je trgovcem, ki ponujajo vse več slovenskih izdelkov, načrte malce pokvarila afera, iz katere smo pred nekaj tedni izvedeli, da je bilo veliko izdelkov napačno označenih, a stvari so pravzaprav recimo pri mesu zelo jasne, čeprav malce krvave: »Rojen, rejen, zaklan in predelan mora biti v Sloveniji in vse je v redu,« razlaga Kuhar, ki se seveda zaveda, da se je že pri svinjini, ki je Slovenci pridelamo manj kot za četrtino svojih potreb, težko držati strogih pravil. Navsezadnje tudi kraški pršut razen v redkih primerih ni iz naših prašičev, a zaščiten je naš način obdelave mesa, ne meso samo. Še težje je pri kruhu. Ali je kruh naš, če je pri nas zmesen in spečen, moka pa je tuja? Navsezadnje pri Žitu zmeljejo zgolj tretjino slovenske moke.
Dumping ali kako zlahka uničiti naše proizvajalce
Dr. Kuhar pravi, da je Slovenija pravzaprav v težkem položaju, saj je majhna in s tem lahek plen zvitih poslovnežev. »Pred leti so uvozniki v povezavah z velikimi trgovinami dobesedno sesuli naše verige,« trdi strokovnjak, ki je prepričan, da so na tak način uničili velik del naše ponudbe. »Ne slepimo se, da to ni mogoče, konec koncev lahko s tremi tovornjaki tujega mesa sesujemo ves slovenski trg,« je prepričan agrarni ekonomist Kuhar.
Po njegovem mnenju je bila do nedavna trgovska veriga Mercator tista, ki je spodbujala slovenske proizvajalce, zdaj pa naj bi prišlo do preobrata. »Na Mercatorjevem pogorišču je zdaj začel graditi Tuš,« meni Kuhar, ki se mu zdi paradoksalno, da sta bila prva, ki sta se pri nas spomnila ideje s slovenskimi proizvodi, oba nemška diskontna ponudnika. In kako se v novi vlogi vidijo pri celjskem trgovcu? Pravijo, da imajo na policah svojih trgovin več kot 70 odstotkov izdelkov slovenskih dobaviteljev. Število naj bi počasi raslo, hkrati pa naj bi se krepila tudi prodaja izdelkov lokalnega izvora.
Seveda zaradi majhnosti slovenskih proizvajalcev nastanejo tudi težave in res je tudi to, da razen v posebnih primerih ne moremo več govoriti o posameznih skoraj romantičnih kmetijah, ki naj bi oskrbovale trgovske centre, ampak se bodo morali po eni strani kmetje združevati, recimo v zadruge, po drugi strani pa govorimo o večjih živilskih podjetjih oziroma sistemih, ki prodajajo trgovinam.
Česa najbolj primanjkuje
Pravzaprav je v naših trgovinah mogoče dobiti vse, kar si izmislite, od igle do avta, kot pravijo, ampak marsičesa celo našim proizvajalcem primanjkuje. Omenili smo, da ima Slovenija velike težave na področju samooskrbe. Omenili smo moko, ki je ni dovolj, podobno je z nekaterimi vrstami mesa, največja težava je s svinjino. Velike težave so z ekološko pridelanimi vrstami sadja in zelenjave. In celo vina, za katero se vedno zdi, da ga imamo dovolj, pridelamo le za kakih 86 odstotkov slovenskih potreb. V Sloveniji se je število kmetijskih gospodarstev od leta 2000 do leta 2013 zmanjšalo za 16 odstotkov. Glede na leto 2012 se je v domači prireji leta 2013 zmanjšala količina prašičjega mesa za več kot 19 odstotkov, na 29.000 ton, za 4 odstotke je bilo manj perutninskega mesa, manj je bilo tudi govejega mesa, manj pšenice, mleka in celo krompirja. Potemtakem je logično, da je tudi v trgovinah težje kupiti slovenske živilske izdelke. In morda bi trgovci lahko vseeno razmislili, da včasih ne bi tvegali s povzdigovanjem »slovenskega«.
Navsezadnje so lahko kakovostni, ekološki in sledljivi artikli dovolj dobri, kar dokazujejo mnoge specializirane trgovine in delikatese, predvsem v bližnji Italiji. Z oznakami domače se ne gre igrati, treba jih je jemati resno: »Ne gre zapraviti zaupanja, ki je zdaj že omajano,« pravi dr. Aleš Kuhar, ki seveda misli na akcijo inšpektorjev, ki zlahka odkrijejo, kateri proizvodi kljub oznakam niso slovenski. Zadnjič so namreč ugotovili, da kar polovica pregledanih slovenskih mesnic in razsekovalnic mesa laže kupcem, ko pravijo, da je njihovo meso slovenskega izvora. Pravzaprav je stvar še hujša, kar nekaj jih ni vedelo niti tega, od kod meso prihaja. Zato se ni čuditi Kuharjevi pripombi: »Slovensko poreklo ne sme postati šala.« Lahko pa ob tem dodamo še izjavo vodilnih v Mlinotestu (ki niti približno nima dovolj slovenskega žita za mletje), ki menijo, da so artikli, narejeni pri nas, najcenejši tudi zato, ker imajo s tem ljudje v Sloveniji delo in perspektivo.
