Padanje borznih indeksov bi lahko oslabilo položaj predsednika Xi Jinpinga, ki je na oblasti dve leti. Vsaka nova generacija vladajočih komunistov si je namreč v partiji in med navadnimi državljani svojo legitimnost zagotavljala predvsem z uspehi v gospodarski politiki, ki je izboljševala življenjski standard in omogočala majhno brezposelnost.
Uspehe in zmagoviti pohod kitajskega gospodarstva je vse do nedavnega poudarjal prav Xi, ki je tako hotel dokazovati nujnost vladavine KP in upravičevati njen oblastni monopol. Kot prejšnji kitajski voditelji je tudi on želel pokazati, da so komunisti porok stabilnosti.
Sedanje težave, h katerim bi lahko uvrstili tudi katastrofo v Tianjinu, bi predvsem lahko okrepile položaj tistih v partiji, ki menijo, da je šel Xi predaleč, ko je dal zaradi korupcije aretirati Zhou Yongkanga, nekdanjega šefa varnostnoobveščevalnih služb, in še dva visoka funkcionarja, odgovorna za vojsko. Xi pa ima podporo v medijih in 19. avgusta je Ljudski dnevnik napadel »trmoglavost, divjost in čudaštvo tistih, ki se niso prilagodili reformam ali jim celo nasprotujejo«. Besedilo se konča s slavospevom bojevitosti, ki naj bi jo pokazali reformatorji, torej Xi in njegovi sodelavci.
Xi (še) ni reformator
Xi naj bi bil reformator tudi in predvsem zaradi boja proti korupciji. A ta je največkrat le sredstvo boja proti političnim nasprotnikom v partiji in za utrditev oblasti. Množice tega ne opazijo in Xi si je z bojem proti korupciji povečal priljubljenost. Nikakor pa si na tak način ne more pridobiti razumnikov in liberalcev, ki se jim je zameril s svojo represivno politiko. Xi bi lahko postal pomemben reformator, če bi mu uspelo spremeniti model kitajske rasti, tako da ta ne bi več temeljila na vlaganjih, poceni delovni sili in izvozu, ampak na domači potrošnji. K temu cilju so se kitajski komunisti usmerili že leta 2011 in lani so storitve že dosegle 48 odstotkov BDP. Med drugim se tako na Kitajskem vse bolj razvija zdravstvo in že 55 odstotkov Kitajcev živi v mestih, kjer je življenjski standard v povprečju trikrat višji kot na podeželju. Sedanjo borzno krizo pa nekateri ekonomisti razumejo kot opozorilo, da Xiju prehod k potrošniški družbi ne bo uspel, če ne bo hkrati zasledoval več drugih ciljev – modernizacijo finančnega sistema, reformo denarja in večjo zunanjepolitično moč Kitajske.
Za Xija pa je bil hud poraz tudi eksplozija v Tianjinu 12. avgusta. Očitno je šlo za korupcijo, saj je podjetje Ruihai Logistics samo kilometer od železniške postaje in naseljenega območja skladiščilo nevarne snovi, in to 70-krat več od dovoljene količine. Po Tianjinu in padanju borznih indeksov se tako zdi, da so Xiju stvari ušle izpod nadzora. To je toliko očitneje, ker se je vse od svojega prihoda na oblast leta 2013 hotel pokazati kot nekdo, ki bo vnesel v državo red in disciplino. Tianjin pa je tudi opozorilo Kitajcem, da se soočajo z veliko ekološko krizo, ki bi bila manjša, če se okoljevarstvenih organizacij ne bi vedno znova utišalo s cenzuro. mš
