»Jala, jala (gremo, gremo, op. p.),« zavpije mladenka, potem ko se ji je uspelo skloniti pod žičnato ograjo in čez makadamski kolovoz pobegniti v bližnji gozdiček. Dobrih tristo metrov od uradnega mejnega prehoda Horgoš je skupina mladih Sircev izkoristila nepozornost rednih policijskih patrulj in uspela smukniti na Madžarsko. Čez majhen umetni kanal so jim v minulih tednih že pripravili pot. V vodo so nametali plastične škatle in ustvarili majhno brv, ki jih je mimo pohojenih bambusov lažje popeljala do pregrade, s katero želi Orbanova vlada zajeziti vse večji dotok beguncev na madžarsko ozemlje. Kak ducat jih je s pomočjo požrtvovalnega kolega, ki je žičnato ograjo pridržal dobrega pol metra v zrak, tokrat uspelo zbežati v gozd. Le najpomembnejši člen v verigi je ostal na cedilu. Še preden je sam uspel neopazno prilesti pod bodečo prepreko, so prišli policisti. Še preden se je polegel makadamski prah, jih je mladi Sirec že obupano rotil, naj zatisnejo oči in ga spustijo. »Pojdi na drugo stran, po železniških tirih,« so mu zavpili in pokazali na odprto točko v ograji.
Napačne informacije in obup
Zaradi nejasnosti, ali je Nemčija tudi za Sirce zamrznila izvajanje postopkov za pridobivanje vizumov, bolj znanih kot Dublin II, so se večinoma le družine in starejši odločali za preprost prehod srbsko-madžarske meje. Uradni Berlin je namreč razmišljal, da bi beguncem, ki so v kakšni od drugih evropskih držav vstopili v schengenski prostor in se registrirali, onemogočil zaprositi za azil. Včerajšnja novica, da se to ne bo zgodilo, do beguncev v Horgošu še ni prišla. Prav zato so številni še bolj kot prej tvegali nevarno pot čez bodečo žico in se izogibali registraciji z odvzemom prstnih odtisov. Do Nemčije so želeli priti »nepopisani«.
»Prosim, prosim, prosim, spustite me,« je vedno znova ponavljal mladi Sirec. Za trenutek se je zdelo, da bodo policisti pozabili na zaprisego državi in ga izpustili. Z zamahom roke, naj se jim pridruži na madžarski strani ograje, so mu vzbudili lažno upanje. A takoj, ko je obe nogi postavil na madžarsko prst, so mladeniča prijeli in ga med glasnimi kriki obupa strpali v avtomobil.
Izza bližnjih dreves je dogajanje opazoval Mohamed s skupino prijateljev iz Damaska. Več ducatov prebežnikov z Bližnjega vzhoda, iz Afrike, Afganistana in Pakistana si je v nasadih breskev ob mejni črti postavilo šotore in čakalo na svojo priložnost. Redno so bili na preži, ali se ponuja ugoden trenutek za beg. Na več točkah so bile čez bodečo žico pogrnjene odeje, s katerimi so se med begom zaščitili njihovi predhodniki. Vsaj na enem mestu je v ograji zevala velika luknja, ki pa jo je z budnim očesom varoval madžarski policist. Premaknil se ni niti za ped. »Ponoči bomo spet poskusili, zdaj nima smisla,« se je sprijaznil Mohamed. Številni pobegi čez žičnato ograjo so razblinili mit o nepremagljivi barieri.
Sirija je mrtva država!
Številni pa se za tvegano pot čez žičnato ograjo kljub vsemu niso odločili. Predvsem starejši in mlade družine so izbrali preprostejšo odprto pot čez tire in se po dobrem kilometru hoje prepustili madžarskim policistom pred vasico Röszke. Na žgočem soncu so razpeli spalne vreče in izčrpani polegli po polju ob vaški cesti. Brez vode ali nujne zdravniške pomoči so čakali na prevoz v dober kilometer oddaljen zbirni center.
Le nekaj ur prej se je tam odvijala prava drama. Ko so predstavniki oblasti beguncem nameravali odvzeti prstne odtise, je v centru izbruhnilo prerivanje. Tako registrirani bi namreč poslej za azil lahko zaprosili le še na Madžarskem. Policija je na upor odgovorila s solzivcem. »Čudi nas, zakaj nas preprosto ne razporedijo po ostalih schengenskih državah,« se je v burni razpravi spraševal Kaled iz Sirije. S prijatelji je razmišljal, kako naprej. Jasno je bilo le, da se v Sirijo ne bodo več vrnili. »Kaj pa naj tam? Sirija je mrtva država! Saj ne želimo ostati tukaj. Samo prost prehod bi radi, to je vse!«
Madžarska zaostruje »vojno«
Madžarska vlada se je zaradi vse večjega dotoka beguncev včeraj odločila, da bo sredi septembra na mejno območje napotila dodatnih 2100 policistov. To bodo posebni »policijski lovci«. Nezakonita prehajanja meje bodo na pogostejših konjskih patruljah skušali preprečiti tudi s policijskimi psi. Prihodnji teden bo parlament razpravljal tudi o napotitvi vojske vzdolž mejne črte s Srbijo. Žičnata ograja namreč nikakor ne uspe zadržati beguncev.
Če bo madžarska vlada uresničila napovedi o vse ostrejšem nadzoru ob žičnati ograji, bo njen sloves počasi začel spominjati na zlovešči berlinski zid. Zato med prišleki poteka tekma s časom – ograjo želijo premagati, dokler jo še lahko. »Kaj se dogaja na meji? Kako visoka je ograja? Res jemljejo prstne odtise? Kaj to pomeni, bom še lahko šel v Švico?« S takšnimi vprašanji so me na tirih Horgoša včeraj zasuli Robert iz Liberije, Husein iz Sirije, Ali iz Afganistana in številni drugi. Odgovori jim niso bili všeč. A njihove oči, polne upanja, da se jim bo brez bližnjih srečanj s policisti vendarle uspelo prebiti čez Madžarsko proti zahodu, se niso niti za kanček manj svetile. Nihče se ni odločil za vrnitev v Srbijo. Korak jih je nesel naprej – proti Madžarski. Kjer ne želi ostati nihče.
