Nesrečne podobe razsutih sosesk so zamenjali novi, večji, bleščeči trgovski centri, poslovne stavbe in stanovanja. Njihova rast v preteklih letih je simbol okrevanja New Orleansa natanko desetletje po pustošenju orkana Katrina, ki je poleg 300.000 domov odplavil več sto življenj in povzročil okoli 135 milijard dolarjev škode, s čimer si je prislužil naziv največje naravne katastrofe v ameriški zgodovini. Toda pod površjem največjega mesta in pomembnega pristanišča zvezne države Louisiana se skrivajo stare in nove težave, zaradi katerih bo New Orleans spet izpostavljen naravnim katastrofam, medtem ko bi lahko v bolj oddaljeni prihodnosti delil celo usodo Atlantide.
Človek proti naravi
New Orleans so leta 1718 zgradili Francozi na eni od velikih sipin reke Misisipi. Močvirnato mesto, ki danes slovi po bluzovski glasbi in velikem pustnem karnevalu ob debelem torku (mardi gras), je vzcvetelo v časih trgovine s sužnji. Ekonomski zenit je doseglo že sredi 19. stoletja, saj je konec ameriške državljanske vojne sužnjem snel okove in mesto »oropal« velikega dela moči.
Izvor današnjih in morebitnih prihodnjih težav ne sega v leta suženjstva, temveč na konec 19. in začetek 20. stoletja, ko so se oblasti spustile v tekmo z naravo, da bi našle prostor za nadaljnji razvoj in številno prebivalstvo. Z ogromnimi sistemi za odvodnjavanje so presušili močvirnata tla in prinesli prostrana območja suhih in »čvrstih« tal, ki so jih ščitili orjaški nasipi. Gradnjo, primerno za odpornost proti poplavam, s temelji, podobnimi arhitekturi barjanskih koliščarjev, so začeli zamenjevati velike poslovne stavbe, blokovska naselja in razkošne hiše. Ob novem ekonomskem razcvetu in vseh koristih novih gradbenih površin je bilo prikladno pozabiti na morebitne negativne stranske učinke izsuševanja močvirnatih tal.
New Orleans se je spreminjal tako nad kot tudi pod zemljo. V začetku 20. stoletja so skoraj vsi njegovi prebivalci živeli na legah nad morsko gladino. Do 60. let prejšnjega stoletja se jih je večina preselila na nova območja pod gladino morja. Pred Katrino je nad gladino morja živelo le še 38 odstotkov prebivalcev New Orleansa. Druga težava je bilo in je še danes dogajanje v drobovju nekdanjega močvirja. Izsuševanje je med plastmi sedimentov, ki jih že tisočletja v svojo delto nosi reka Misisipi, ustvarilo zračne žepe. Presušeni sedimenti, do katerih poplavne vode nimajo več dostopa, so se začeli posedati. New Orleans zaradi nasipov in izsuševanja posledično vsako leto potone za pol centimetra.
Do leta 2060 pod vodo ozemlja za polovico Slovenije
Orjaški nasipi so prvič popustili poleti 2005, ko je besnenje orkana Katrina poplavilo približno 80 odstotkov New Orleansa. Odgovor Američanov? Novi, večji nasipi in zmogljivejši sistem odvodnjavanja. Toda 14,5 milijarde dolarjev vreden projekt, ki ščiti 200-kilometrsko urbano območje na obalah Mehiškega zaliva, resno ogroža dolgoročni obstoj New Orleansa, kjer danes živi nekaj manj kot 400.000 ljudi (1,25 milijona na širšem mestnem območju).
Zaradi novih varnostnih sistemov Louisiana tone v morje. Misisipi namreč ne poplavlja več, kar pomeni, da s sedimenti ne krepi več mokrišč v svoji delti – mokrišč, ki so ključna za stabilizacijo obalnega ekosistema in hkrati opravljajo funkcijo naravne zaščite pred orkani. V letih od 1932 do 2010 je morje vzelo kar 5000 kvadratnih kilometrov Louisiane. »Če v naslednjih 15 letih ne bomo storili nič, bomo izgubili še od 300 do 500 kvadratnih milj (od 775 do 1300 kvadratnih kilometrov, op. p.),« je v članku za New York Times zapisal zgodovinar John M. Barry. V Guardianu ocenjujejo, da bi lahko izgubljeno območje Louisiane do leta 2060 doseglo 10.000 kvadratnih kilometrov – za polovico Slovenije.
Okoljevarstveniki so odločeni smernico obrniti. A za obnavljanje mokrišč in močvirij bi morale oblasti naslednjih 50 let vložiti skupno vsaj 50 milijard dolarjev. Čeprav gladina morja raste že zaradi globalnega segrevanja in ne samo zaradi pogrezanja New Orleansa, zahteven, celo pionirski projekt za zdaj še ni stekel.
Belcem priložnosti, črncem beda
Kljub naravnim nevarnostim, ki pretijo prebivalcem New Orleansa, so stroški bivanja podobni kot v razvitejših in priljubljenejših obalnih mestih, na primer v Bostonu ali New Yorku. Povprečni prihodki so seveda precej nižji. Mesto bluza je med najslabšimi v ZDA po dostopnosti stanovanj. Kar 37 odstotkov najemnikov za najemnino in komunalne storitve nameni več kot polovico bruto dohodka. Tu se novodobne težave ne končajo. Stopnja umorov je med najvišjimi v ZDA. Šolski sistem ne deluje. Priložnosti za dobro plačano delo je malo, pa čeprav je mesto med vodilnimi po odpiranju novih podjetij.
Po Katrini se je v New Orleansu razvila scena zagonskih podjetij, ki je začela privabljati izobražene kadre. V letih od 2011 do 2013 je v New Orleans prišlo 10.000 diplomantov, mlajših od 40 let. Ogromna večina med njimi je belcev. Za črnsko skupnost, ki zajema 59-odstotni delež prebivalstva New Orleansa, po Katrini ni bilo veliko veselja. Srednji razred v črnski skupnosti je po oceni spletnega dnevnika Fivethirtyeight skorajda izginil. Danes živi v New Orleansu le še dobrih 200.000 temnopoltih prebivalcev, skoraj 100.000 manj kot pred opustošenjem. Kako težko jim je, kaže podatek, da kar 35 odstotkov temnopoltih moških, mlajših od 25 let, ni ne v službi ne v šoli. Med belimi moškimi je takšnih le pet odstotkov. »Mislim, da naše ocene o napredku temeljijo na tem, kako hitro bogati postanejo še bogatejši,« je stanje v domačem New Orleansu povzel temnopolti režiser Lolis Eric Elie.
