Oprostite, ampak to res ni evropsko obnašanje. Kljub ekonomskim nevšečnostim zaradi prehoda v novi družbeni red razvitih tržnih odnosov Evropa ni obubožana celina, ni ji treba nemočno in zgroženo gledati nekaj sto tisoč ljudi, ki se poskušajo prebiti med 400 milijonov staroselcev, in vanje metati pločevink s solzivcem. V svojem zgodovinskem spominu celina ve, da je sposobna reagirati veliko bolj racionalno, načrtno in brez nepotrebne panike.
Po drugi svetovni vojni se je v letih od 1945 do 1956 od Baltika do Sredozemskega morja iz ene države v drugo preselilo 30 milijonov ljudi. Samo v Nemčijo se je v letih 1945 in 1946, v dobrem letu torej, v najtežjih okoliščinah urejeno in v skladu z navadami tistega časa iz Poljske preselilo 12 milijonov Nemcev. V nasprotni smeri se je po dogovoru med Rooseveltom, Stalinom in Churchillom iz Sovjetske zveze čez Curzonovo linijo na Poljsko preselilo 1.667.000 Poljakov. Samo iz Istre in Dalmacije se je do leta 1956 v Italijo izselilo med 200.000 in 300.000 italijansko govorečih prebivalcev, v njihove hiše pa so se naselili ljudje iz notranjosti Jugoslavije. Čez nekaj let se nihče ni spomnil, da se je tam zgodilo kaj neobičajnega.
Selili so se tudi v drugo smer, pogosto s komičnimi konotacijami. Kakih 2000 italijanskih delavcev iz Tržiča (Monfalconeja), ki je po vojni pripadel Italiji, se je ob koncu leta 1946 odločilo, da bo zapolnilo izpraznjena delovna mesta v Pulju in na Reki. Bili so prepričani komunisti in so odšli v deželo, kjer so želeli sodelovati pri gradnji komunistične države. Manj kot pol leta pozneje je Stalin jugoslovanske komuniste izključil iz Informbiroja, italijanski komunisti, ki so podprli voditelja Sovjetske zveze, so bili zaprti na Goli otok. Po nekaj mesecih pa so se skupaj z drugimi organizirano odselili nazaj v Italijo, kjer so jih v komunistični partiji kritizirali zaradi titoizma in revizionizma.
Premiki so se dogajali urejeno, v skladu z najboljšimi evropskimi normami reda in organiziranosti. In to v času, ko je celina izšla iz petletne uničevalne vojne, niza fašističnih diktatur, navzkrižnih okupacij in vzpostavitve novih režimov. Spotoma pa se je ukvarjala še z nemiri v kolonijah, nastankom Izraela, izgonom 800.000 Palestincev in državljansko vojno v Grčiji. Pa je samo pet let pozneje že začela organizirati selitev milijonov Italijanov, Grkov, Turkov in Jugoslovanov v Nemčijo in Francijo, kjer so našli delo in nastanitev. Temu obdobju so Nemci rekli Wirtschaftswunder, ekonomski čudež. Eno bolj pozitivnih obdobij v ekonomski zgodovini sodobne Evrope.
Sprejeti tri milijone sirskih pripadnikov izobraženega srednjega razreda na njihovem intelektualnem in fizičnem vrhuncu je za evropsko celino lahko samo koristno in opogumljajoče. Nemci so jih kljub navideznemu gnusu in odporu sprejeli 230.000 in jim skozi infrastrukturo iz petdesetih let prejšnjega stoletja takoj našli delo. Tako kot je Nemčija naredila z Italijo, Grčijo, Turčijo in Jugoslavijo, mora EU z nekaj državami Bližnjega vzhoda podpisati pogodbe o številu in strukturi ljudi, ki jih bodo od tam z vojaško silo potiskali proti Evropi. Vsa pogodbena, transportna in nadzorna infrastruktura za njihov sprejem že obstaja v Nemčiji, Franciji, Belgiji in Veliki Britaniji. Težava ni v kapacitetah, ampak v politični ideologiji sodobne Evrope, ki ponovno temelji na ksenofobiji.
Celina se lahko odloči tudi, da bo škodovala sami sebi in beguncev kljub mednarodnim sporazumom in konvencijam ne bo pustila na tla Evrope. Zagotovo je mogoče najti pravne luknje, ki omogočajo takšno politiko. Vendar potem tega ne gre početi tako, da vsaka država na pamet gradi svoj zid in begunce iz Bolgarije in Madžarske potiska proti Hrvaški in Sloveniji. Potrebna je rešitev v okviru evropskih razvojnih sredstev.
Če se gradi zidove, potem mora to biti en skupni evropski zid, narejen po standardih EU. 700 kilometrov zidu, ki ga je Izrael že zgradil, da bi zajezil valove Palestincev, je danes sprejet mednarodni standard. Če lahko osemmilijonska država zgradi 700 kilometrov zidu, lahko 400-milijonska celina zgradi 35.000 kilometrov standardnega, osem metrov visokega betonskega zidu z mrežo iz bodeče žice na obeh straneh, vgrajenimi detektorji gibanja, jarkom za ustavljanje vozil in cestami za patruljiranje. Ob vhodih 15-metrski betonski stražni stolpi z zatemnjenimi neprebojnimi stekli, senzorji pa po potrebi povezani z reflektorji, avtomatskimi strojnicami ali pršilniki solzilnega plina. Temu potem lahko tudi rečemo demokracija.
Hipokrizija prinaša samo zmedo. Ali urejena politika sprejemanja beguncev, njihova naselitev v Evropi in sistematično zaposlovanje, ali pa skupen obrambni zid. Koncentracijskih taborišč pod zastavo EU pa morda letos raje še ne bi videli, a ne?
