Prekarizacija je zajela vse pore. Celotna Slovenija se duši pod strahom – pred izgubo službe ali pred revščino v starosti, v katero bo zabredel vsak, ki ni imel te sreče, da bi mu »svinčeni režim« omogočil dovolj (plačane) delovne dobe.

Idealen trenutek, da delodajalci znova posežejo po svojem arzenalu zahtev za zmanjšanje »stroškov dela«. Te bodo namreč omogočile, da se dokončno osvobodimo svoje neslavne samoupravne preteklosti in stopimo na pot razvitih držav. Z močnimi bankami, svetovnimi korporacijami in bogataši na Forbesovi lestvici.

Namesto da bi država že enkrat uvidela, da so socialni prispevki le potuha za brezdelneže, jih še vedno napaja iz davčnih virov, ki jih tako krvavo potrebuje gospodarstvo. In namesto da bi se sindikati že vendar spametovali in prisluhnili realnosti, si drznejo iz že tako previsoke minimalne plače zahtevati izvzem dodatkov za nočno delo, nedelje in praznike. Da bi delavci na minimalcu dobili podobne pravice kot vsi ostali redno zaposleni – nikakor! Na takšno nesramnost »raznih Semoličev« je treba odgovoriti z vsemi topovi.

Gospodarstvo, poudarjajo delodajalci, ne bo več ujetnik požrešne države in sindikatov, ki jo vodijo v zakulisju. Davke za podjetja je treba znižati, premožnim in sposobnim omogočiti, da ne plačujejo socialnih prispevkov. Delavce je treba navaditi delati, ne pa jim plačevati še nekakšnega odmora za malico in potnih stroškov. Pristriči moramo tudi peruti lenuhom, ki poležavajo na bolniški – to naj odslej počnejo na svoje stroške. Mislite, da smo okrutni? Poglejte raziskave – 85 odstotkov delavcev menda vleče le plačo, 15 odstotkov pa jih celo namerno škodi podjetjem, pravi ena od direktoric.

Podobno razmišljanje, ki ustreza pogojem dela v zloglasnem ameriškem podjetju Amazon, ima očitno podporo tudi v vladi. Gospodarski minister je na delovnem obisku v Halozah kot enega od treh ključnih ukrepov izpostavil »potreben korak v smeri liberalizacije trga delovne sile in lažjega odpuščanja delavcev«.

Logika je jasna – deželo je treba napraviti prekarno. Strukturne spremembe, konkurenčnost, uravnoteženje javnih financ, fleksibilnost, te novodobne skovanke, ki se jim vse podreja, zlasti pa socialna država, so postale edina možna izbira in rešitev. Njihova temeljna moč sloni na strahu in nenehni negotovosti, ki ustvarja poslušne delovne konje. Ti lahko vlečejo, dokler zmorejo. Ko ne morejo več, pa je tu sociala, oprostite – Karitas in Rdeči križ.

Vsesplošna prekarnost uničuje tudi podjetja, saj jih sili v neomejeno tekmo proti stroškovnemu dnu, kar povzroča nezadovoljstvo in slabšo pripadnost zaposlenih podjetju, s tem pa seveda manjšo učinkovitost. V podoben položaj so porinjene tudi nacionalne države, zlasti manjše in ekonomsko šibkejše, ki so izgubile suverenost pri oblikovanju ekonomskih in socialnih politik in se morajo, če ne želijo tvegati bankrota, kot je pokazal primer Grčije, pokoravati le diktatu Bruslja, bolje povedano bank in velekapitala.

Dokaz za to je tudi uveljavitev fiskalnega pravila, s katerim bo Slovenija kljub gospodarski rasti in nizki potrošnji morala nadaljevati strogo varčevalno politiko. Ki se je, kot so pokazale dosedanje izkušnje, izkazala za povsem neučinkovito.